Ko v proračunu zmanjka denarja, ima vlada dve možnosti: zmanjša javno porabo ali poveča prihodke. Slednje običajno stori tako, da poveča ali si izmisli nove davke. To imajo levičarji in paraziti iz državnih jasli najrajši, medtem ko imamo grdi in pohlepni neoliberalci rajši tisto prvo. Prvi vladni finančnik Dušan Mramor, ki ga zaradi ljubega miru s sindikati javnega sektorja bolj ali manj vleče k povečanju davkov, saj je nedavno dejal, da so skupni davčni prihodki Slovenije pod povprečjem EU, se je (začasno) zatekel k tako imenovanemu davčnemu prestrukturiranju, kar s preprostimi besedami pomeni, da bo nekomu vzel, da bo drugemu dal.
Tako napoveduje čaranje po dohodninski lestvici (za zdaj ga nihče ne razume) in olajšave za prejete nagrade, bo pa zato lopnil po dobičkih podjetij, kjer s povečanjem stopnje s 17 na 20 odstotkov pričakuje celo dodatnih 100 milijonov evrov, in se je skoraj ujel s predlogi sindikatov, tako da z Župančičeve in Dalmatinove skupaj sporočajo gospodarstvu: mi vam bomo dali nazaj toliko denarja, kolikor ga bomo od vas dobili. To je davčno prestrukturiranje, kot ga razumejo Mramor in sindikati javnega sektorja, v resnici gre za igračkanje z naropanim denarjem.
Kdo so ti ljudje, ki nas imajo za norca? Pred več kot poldrugim stoletjem jih je klasični liberalni ekonomist Frederic Bastiat opisal nekako takole: ko plenjenje postane način življenja za skupino ljudi v družbi, sčasoma zase ustvarijo pravni sistem, ki to dovoljuje, in moralna načela, ki ga upravičujejo. Na eni strani so torej ljudje v javnem sektorju, ki skupaj s politiki jemljejo, ne da bi tiste na drugi strani sploh vprašali, ali se s tem strinjajo. Zato je treba še enkrat povedati, ker nas prepričujejo, da so tudi prvi davkoplačevalci. Niso, vsaj v pravem pomenu ne. Prvi so izključno potrošniki davkov, njihovo plačevanje davkov je skok denarja iz enega v drug žep, saj ves denar za njihove bruto plače prihaja od davkoplačevalcev, ki delajo v zasebnem sektorju.
Zato je v interesu prvih, da se davki povečajo, v interesu drugih pa ne, ker jim zmanjkuje denarja za investicije. Razbremenitev zasebnikov bi pomenila povečano potrošnjo, kar bi tudi pomenilo večje davčne prihodke. Obratno pa ne velja, čeprav nihče ne trdi, da noben od javnih uslužbencev ne bi preživel na trgu in da del javnega sektorja ni koristen. A dokler tam delajo, plačujejo davke zgolj navidezno. Zato je tudi Mramorjevo davčno prestrukturiranje samo poceni računovodski trik, ki na koncu ne bo koristil nikomur, je zgolj pesek v oči javnosti, češ poglejte, kako se trudimo, ne bo novih davkov. Ampak ti, verjemite, še prihajajo. Zato, minister Mramor, povejte nam v obraz in ne imejte nas za norca.