Brez kančka dvoma se dogaja pričakovano. Kaviar socialisti so na okopih zaradi sporazuma CETA, ki naj bi olajšal pretok kapitala, investicij, blaga in storitev med Kanado in Evropsko unijo. To je povsem logično, saj nasprotujejo vsemu, kar vsaj malo diši po svobodi, podjetništvu, prostemu trgu in zasebni lastnini. Takoj potrebujejo dialektično infuzijo, kam bi pa prišli, če bi brez njihovega nadzora nekdo nekje svobodno nekaj delal, saj to pomeni, da zagotovo nekomu škodi, najbolj pa javnemu.
Zato sploh ne čudi, da se upirajo nečemu, kar naj bi pomenilo odpravo ovir – od carin in nepotrebnih predpisov do omejevanja naložb. A da ne bi delovali provincialno, se zatekajo k strašenju, da bo Slovenija ostala brez vode, trpeli bodo metuljčki Nature 2000, korporacije bodo do golega posekale gozdove, pokradli bodo človeške ribice, iz jaškov bodo lezli klovni. Groza, vam pravim, liki Stephena Kinga postajajo resnični.
Današnji urbani levičarji se obnašajo podobno, kot so se merkantilisti, dokler se pred tremi stoletji nek mož, Adam Smith po imenu, ni vprašal, zakaj so nekateri narodi bogatejši od drugih. In dal tudi odgovor; kavelj je v trgovini. Države, ki so bolj odprte za trgovino, ki so odpravile carine ter dovoljujejo prost pretok blaga in storitev, so bogatejše. Smith sicer do konca življenja ni dojel, zakaj je tako, na odgovor je svet moral počakati do Davida Ricarda in njegove teorije primerjalnih prednosti, v zgodovini ekonomske misli najbrž najpomembnejše ideje. Dve državi, ki prosto trgujeta, pridobita, ne glede na to, da ima ena prednost pred drugo. Prosta trgovina namreč ni igra ničelne vsote, je win-win kombinacija.
To je povsem nasprotno od levičarske dialektike, ki na prosto trgovino gleda kot na izkoriščanje, kjer ena država bogati na račun druge, in so bogati še bogatejši, ker so revni vse revnejši. Beneška republika svojčas ni bila najbogatejša država na svetu zaradi akcij »moja dežela«, »nosim made in Venice« ali »kupujmo beneško«, ampak zato, ker so tamkajšnji doži trgovali, Benetke so naredili za davčno in trgovinsko oazo. Danes je tak primer Singapur.
A naj se posujem s pepelom. Priznam, nisem prebral sporazuma in ga ne bom. Kljub temu imam tisti čuden občutek v želodcu, dvom, da bi bil to v resnici akt o prosti in svobodni trgovini. Kako je mogoče, da nekaj, kjer je, kot slišim, polno omejitev, zahtev in izjem, in obsega 1.598 strani, uradno označujejo za prostotrgovinski sporazum. Verjemite, to se lahko zapiše v enem stavku, s podpisi zadostuje ena stran lista A 4: »S tem sporazumom se ukinjajo vse regulative, ki omejujejo prost pretok investicij, kapitala, blaga in storitev.«