pokol-v-šoli-vladislava-ribnikarja, obletnica-pokola Svet24.si

Srbija pred obletnico krvavega poboja v beograjski...

azijski sršen, invazivna vrsta Svet24.si

Škodljivi azijski sršen je že pri naših ...

kres, ogenj, prvi-maj, kresovanje Necenzurirano

Živel 1. maj ali kako normalizirati nenormalno

hisa brglez-pl016 Reporter.si

Hiše, avti in bančni računi evropskih ...

doncic Ekipa24.si

Kakšen odgovor Luke! Je kdo dvomil vanj? Vsem je ...

Brigita Langerholc Njena.si

Brigita Langerholc se je z družino preselila na ...

crypto.com arena Ekipa24.si

Sramota leta! V LA-ju skušali takole provocirati ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Jože Biščak: Brglez, se spominjaš Williama Tella?

Deli na:
Jože Biščak: Brglez, se spominjaš Williama Tella?

Referendum je v parlamentarnih demokracijah edino orodje, ki daje občutek svobode. Je institut neposrednega odločanja, uporabi se takrat, ko politična elita ravna škodljivo. Tudi v ustavah so običajno določena nedvoumna in izvršljiva pravila. Žal zadnja leta opažamo, da se svoboda vse bolj krči,  za to se spreminja celo ustava. Politika to počne v imenu demokracije.

Zato ima Milan Brglez po svoje prav, ko pravi, da je z zavrnitvijo razpisa roka za zbiranje podpisov za referendum zaščitil demokracijo, je pa grobo poteptal svobodo. Demokracija in svoboda namreč ne pomenita isto, demokracija ne jamči svobode, zloraba demokracije z interpretacijo politike pripelje do tiranije, avtokratskega ravnanja, kar je ultimativno demonstriral Brglez.

Njegovo izgovarjanje, da je sindikat migrantov zlorabil institut referenduma, ne zdrži resne kritike, tudi označevanje, da ne bo pristal na zakon ulice, je skrajno sprevrženo in kaže, da mu zdrav razum, na katerega se sklicuje, v resnici ne deluje (več). Če je referendum zakon ulice, so tudi volitve zakon ulice. To pomeni, da je nadaljnji korak lahko odprava volitev. Ulica pa res ne bo odločala, kdo bo upravljal državo, a ne?

Zaradi tega je Slovenija vedno bolj podobna totalitarni družbi, je ekonomsko neuspešna. Čeprav je recept silno preprost: najbolj svobodne države so tudi najbolj uspešne. Taka je Švica, slovenski poosamosvojitveni sen, kjer je neposredna demokracija običajna praksa. Vladajoča elita se zelo boji svojih državljanov, zato se tako obnašajo vladajoče politične stranke, ki zelo pazijo, da se ne zamerijo volivcem.

Rezultat je znan: stopnja DDV je osemodstotna, obdavčitev največjih dohodkov na zvezni ravni je 13,2 odstotka, javna poraba je le nekaj več kot 30 odstotkov. Kljub majhni porabi Švicarji skoraj ne poznajo proračunskega deficita, povprečna neto plača je čez  tisoč evrov, brezposelnost je ves čas na ravni naravne brezposelnosti (med 3 in 5 odstotki), zdravstveno zavarovanje je popolnoma zasebno. Čudež: nihče ne umira zapuščen, njeni državljani so med najbolj zdravimi na svetu, imajo eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob.

Švicarji so uspešni, ker lahko svobodno (na referendumih) odločajo o vseh vprašanjih, tudi o zakonih, ki zadevajo javne finance, kar je v Sloveniji celo z ustavo prepovedano. Tako so na referendumih med drugim zavrnili zvezni davek na dediščino, uvedbo progresivnega davka, socializacijo zdravstva, minimalno plačo, podražitev cestnin. Ja, to je razlika med dojemanjem referenduma v absolutnem (Švica) in omejenem (Slovenija) smislu. To se pozna tudi v denarnicah državljanov.