Zdaj, ko se Evropa spreminja v duhovno puščavo, se piše zgodba o Resnici, ki je grda in povrhu še boli. A brez njenega sprejetja Svobode ni. Sodnik za večno svobodo ali večni zapor nas bo sodil za naša dejanja, še bolj pa za nedejanja. Le kje še živijo ljudje, ki se borijo za resnico, pravico in dostojanstvo vsakega človeškega bitja, pa od tega nimajo nobene osebne koristi? Ali je še vedno Kristus tista edina drugačna pot k iskanju resnice drugih? Medijskih nadomestkov za prekrivanje resnice je res brez števila. V teh dneh, blago in obzirno, Sveta Družina spodbuja obiskovalca jaslic k povezovanju in spoštovanju. Reševanja sveta se na izjemen način lotil Božji Sin po nas, če smo iskalci »kamnov«, ki jih je svet zavrgel. To je vojna za vsakdanji kruh. Kot prizor iz Apokalipse, ki strezni človeka, ko stopi v srce največje revščine na svetu. To je prva bojna linija. celjska Cinkarna je skozi desetletja na človeških truplih domobranskega pokopališča na Teharjah zgradila smetišče, potomec preživelega domobranca Peter Opeka pa je na Madagaskarju postal največji pobiralec otrok s smetišča in danes veliki prinašalec upanja za prihodnost.
Lazarjeve drobtinice za tretji svet so z naših miz ponižanje, ki budi sveto jezo pred takšno nepravičnostjo in neprizadetostjo. Celo tisti del slovenske Cerkve, ki se ukvarja z delnicami in pridobitniško dejavnostjo, se lahko sedaj mirno odpravi na tisto malgaško smetišče, kjer se bo spet našel kompas, ki se je v porabniški družbi očitno izgubil. V času sodobnih komunikacijskih sredstev si lahko pristen kristjan samo, če poznaš revščino svojega ljudstva in se z njo poenačiš. Ko se poenačiš s kruhom revežev, postaneš zaupanja vredna osebnost. So morda v moji domovini tudi zapuščeni ljudje, zapuščeni otroci, za katere si malokdo vzame čas? Poskušam stopiti nazaj v našo domačo duhovno hišo kot duhovnik, in tvegam, da se bom moral spremeniti. V tej deželi bo dobro odpreti na stežaj okna in vrata, da se prezrači. Malgaška beseda Akamasoa je zelo provokativna. Iz naše domače arene prijateljstva odmeva vzklik mladih ljudi ŽIVETI HOČEMO. Peter Opeka pravi, da tisti, ki živijo, se borijo in preživijo.
Če je Mercator najboljši sosed, kakšne sosede pa ima mlad človek, če že skoraj živi na pločniku, stranka upokojencev pa se greje v parlamentu? Dialog gluhih. Nekoč se bo začela medgeneracijska solidarnost. Naša narodnoosvobodilna borba je trenutno v tem, da naredi vsak izmed nas vse, da onemogočimo komunikacijo laži in gradimo mostove Resnice, potem se bo narod zbudil iz spanja pravičnega. Otroci lahko danes upravičeno dvomijo o našem svetu odraslih, ki se predstavlja kot svet brez pravil, kot absolutna svoboda. Pa vendar še nogometa ne moremo igrati brez pravil. Življenje mnogih lahko postane pravi pekel brez izhoda. Rešiti otroka pomeni rešiti svet. Oprostite, tudi jaz potrebujem človeka, ki mi bo povrnil zaupanje. Otroka v meni ni in ne bo uničil plehki svet odraslih ljudi, ki živijo dvojno moralo in jim je za ideal dvoličnost. Smrt sebičnosti, svoboda bližnjega! Dajati Bogu vsak dan svojo sebičnost in svoje življenje narediti transparentno, to ima svojo ceno tudi pri duhovniku: ustvarja sovražnike, jaz pa lahko vsak dan, zato ker sem idealist in verjamem v zmago dobrega, vsakemu pogledam naravnost v oči in imam mirno vest. Kdo bo mene in moje rojake reševal in razkrinkaval nadloge, ki žalijo našo bogopodobnost? Kdo bo temu ljudstvu povedal Resnico in pokazal na zasilni izhod?
Novega oblastnika si nismo izvolili, da bi skrbel za večji duhovni standard v deželi, ampak zato, da bo slišal čedalje glasnejše kruljenje želodcev. Kamnoseštvu za trda srca bo Nebo vendar naklonilo novih, pravih prerokov.
Srečen narod, ki ima po svetu toliko misijonarjev in misijonark. A zdaj je se je tudi rodna gruda spremenila v misijonsko področje. Egiptovski polni lonci mesa so le še blagi spomin. Začenja se Lotovo reševanje iz Sodome in Gomore. Iščem duhovnike, ki razveseljujejo človekovo srce, takšnih, ki podarjajo čim več ljudem, da si zgradijo prihodnost, hočem jih posnemati. Odpirati hočem vrata v naš domači Betlehem, kjer se je rodil Kristus, ki je kralj izključenih, zdravilo proti fizičnemu in duhovnemu trpljenju. Samo tam ob Božji bližini se bo moja domovina spet prepojila z živo molitvijo, po kateri se bodo ljudje čutili močnejše in bolj pogumne. Naj nam božja previdnost nakloni orožje svetlobe, da bomo z njim uničevali dela teme. Kakor bojevnik pred bitko se mora tudi duhovnik odločiti, ali ima orožje za spopad s kaosom sveta ali pa bo pobegnil. Odločitev je jasna, reševati svoje brate pred silami teme, ki so v Sloveniji zelo hrupne.
Želel bi se naučiti graditi boljši svet, pa nimam zidarja, ki bi me tega naučil. V misijonarju Petru Opeki sem ga spet našel. Med Bogom in graditelji boljšega jutri se je izoblikovalo nekakšno trdno in zaupno prijateljstvo, zato si upamo tvegati vse in previdno stopamo v duhovni boj. Kristusovo rojstvo in njegova bližina nas vodi v nevidni svet, ki je dostopen izbrancem – tam se odpira tisto, kar najbolj iščemo, SMISEL. Če sem na sveti večer žalosten stopal k jaslicam, sem odhajal vesel, srečen in sprejet, saj sem našel Boga v tej novi župniji. In počasi sem začel izgubljati status tujca. Molitev in vera sta mi vedno povrnili zaupanje iz izgnanstva. Ko sem v kinu Dvor videl v živo moža Besede, sem veroval. Vera je res kot lepa ženska. Vedeti moraš, kako se je rodila, zakaj je tako lepo razvita mladenka. Marijina lepota v jaslicah žari kot lepota Cerkve. Njena podoba je skrivnost vere mojih očetov.