Pot me je vodila v Kanalsko dolino, na Svete Višarje. Tja so se tisti dan vzpenjali GOSPODOVI rodovi iz domovine, iz zamejstva, z vsega sveta; v pričevanje za ves slovenski narod, da se slavi ime GOSPODOVO. (prim. Ps 122,4). Mož me je ogovoril: »Sin človekov, pozorno glej in napeto poslušaj; vtisni si v srce vse, kar ti pokažem! Kajti zato si bil pripeljan sem, da ti to razkažem. Oznani Izraelovi hiši vse, kar vidiš.« (Ezk 40,4). Ko sem poljubil oltar v sveti višarski božji hiši, sem zagledal veliko množico prestrašenih rojakov, ki jih skrbi za prihodnost mojega naroda.
Nato sem onemel, ko sem opazil še bolj zaskrbljene obraze kristjanov, ki jih skrbi za prihodnost krščanstva na stari celini. Za trenutek se mi je zazdelo, da tudi oni vidijo moj strah, ki me grabi zaradi prihodnosti duhovniškega poklica, saj ima že osemdeset odstotkov duhovnikov v moji domovini sivo glavo. Mož me je spet pogledal in ogovoril: »Povej jim, kaj si videl, ko si vstopil v svetišče.« Držim se pravila: če nimam kaj spodbudnega povedati, bom rajši tiho. Toda če bom tiho, bodo kamni spregovorili. (prim. Lk 19,40)
Uboga hrvaška udbovca Perković in Mustač sta dobila za požrtvovalno delo v »dobrodelni organizaciji Udbi« nagrado za življenjsko delo: dosmrtni zapor. Dvojica naj bi bila celo med ustanovitelji politične stranke, Hrvatske demokratske zajednice ali po domače HDZ. Zato se zastavljajo zanimiva vprašanja, kateri udbovci so potem sodelovali pri ustanovitvi slovenskih »pomladnih« političnih strank, ki so bile vključene v koalicijo Demos. Gospod Peterle, gospoda Podobnika in gospod Janša jih verjetno poznajo. Slednji je imel »srečo«, da so mu skuhali Depalo vas. Takrat si je lahko hitro izračunal, da je 1 + 1 dve, in udbovci so se od njega začeli distancirati. Medtem ko je pri Krščanskih demokratih in Ljudski stranki dobrodelna organizacija Udba lahko mirno uživala krščansko gostoljubje, morda ga še danes. Mostogradnja med Udbo in slovenskimi kristjani nam je vsem v pogubo.
Na veliki šmaren, 15. avgusta 1941 se je v Sloveniji hudič spravil na Marijino potomstvo. Ustanovljena je bila satanska organizacija VOS (Tamara Griesser - Pečar, Razdvojeni narod, str. 365). Podalpski avtohtoni teroristi Kidrič, Kardelj in Tito so jo organizirali za iztrebljanje kristjanov in Slovencev z veliko začetnico. Hudič je po morilcih Kidriču, Kardelju in Titu uspešno začel svoj pohod. VOS je neusmiljeno klala jagnjeta, in padli angel se je krohotal, ko so obležali na cesti vidni predstavniki slovenskega naroda: Avgust Praprotnik, Jaroslav Kikelj, Lambert Ehrlich, Viktor Rojc, Marko Natlačen, Pavla Paa, Ladislav Piščanc, Ludvig Sluga …
Na praznik Fatimske Marije, 13. 5. 1944, je hudič Marijinemu zarodu napovedal še hujšo nočno moro. Ustanovljena je bila OZNA (n. d., 395), predhodnica Udbe, s katero se je hudičeva VOS popolnoma stopila. Najmočnejši oznovec je postal podalpski terorist Ivan Maček - Matija, ki so se ga v Sloveniji vsi bali do prvega aprila 1993, razen škofa Antona Vovka – od kdaj se je pa volk mačkov bal.
Na Marijino vnebovzetje, 15. 8. 1944, je hudič napovedal totalno vojno proti Marijinim otrokom. Ustanovljen je bil KNOJ, slovenska partizanska likvidacijska enota, ki je štela 3450 oseb. Teh 3450 partizanov si je hudič dobesedno podredil, da so pred njim pokleknili in mu s krstom krvi prisegli zvestobo do groba.
Duhovnik Fran Saleški Finžgar je zapisal tele besede: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. To je bolečina vseh bolečin.« Čudno sicer, kot duhovnik bi se moral zavedati, da je Bog usmiljen do tistih, ki spoznajo svojo zmoto in se pokesajo svojega greha. A kakorkoli: Slovence so med 1941 in 1990 ogrožali trije okupatorji, fašizem, komunizem in nacizem. Če si sodeloval s katerim izmed teh treh, veljaš za narodnega izdajalca. »Izdajalec svojega naroda« pa menda zasluži smrtno obsodbo. Po tem pravilu bi moralo Slovenijo po letu 1990 zadeti usoda Sodome in Gomore, tisti, ki pa se nazaj ozirajo, bi postali solni steber. Prepričan sem, da je narodnih izdajalcev od leta 1941 do 1990 le odstotek ali dva, ki bi zavestno sodelovali s fašizmom, komunizmom in nacizmom. V preostalih 99 odstotkov pripadnikov našega naroda pa se je zalezel strah, ki ga je povzročil najhujši okupator, z najdaljšo življenjsko dobo, komunizem. Sveti papež Janez Pavel II. govori našemu narodu, ne boj se, ne boj se živeti.
Ali vam lahko izdam, kaj sem videl, ko sem stopil v Marijino svetišče na Svetih Višarjah? Najprej sem zagledal prelepo nosečnico, ki bo kmalu porodila dete. Če bo rodila dečka, Bog je po enem Mojzesu rešil starozavezno božje ljudstvo Izraela. Če bo rodila deklico, Bog je po eni deklici z imenom Marija začel reševati in še vedno rešuje novo božje ljudstvo, ki se imenuje Cerkev. Marija je hudiču glavo strla.
Nenavaden pogoj za birmo, ki si ga je nekoč izmislil neki posavski kaplan: birmanec in birmanka morata peš osvojiti Svete Višarje. Vsako leto, generacija za generacijo. Vsem je uspelo, razen enemu, ki mu je že na samem začetku pešalo srce.
Zakaj je podalpska teroristična organizacija med prvimi hladnokrvno umorila v Ljubljani prav višarskega znanilca miru, bi morda znal povedati Zdenko Roter?