GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Janez Juhant: Hočemo resnico in spravo ali le prisilni pokop žrtev?

Deli na:
Janez Juhant: Hočemo resnico in spravo ali le prisilni pokop žrtev?

Ob delovanju nove/stare Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, iznašanju žrtev iz Hude Jame (HJ) se še bolj odpirajo občutljiva vprašanja polpreteklosti. O tem je bila okrogla miza s številno udeležbo v Rovtah, druga bo 7.oktobra ob 17. uri v Begunjah pri Cerknici. V tem zapisu podajam svoja stališča in stališča posameznikov in organizacij, kot so Huda Jama, Združeni ob Lipi sprave, Civilne pobude Teharje, spomenik genocida in katarze in drugih. Pri tem se sklicujem tudi na njihove izjave v Rovtah (218 žrtev revolucije samo l. 1945).

Zakaj je delovanje pri Hudi Jami nedostopno javnosti, saj je Komisija podrejena javnim demokratičnim standardom? Izkopavanja se izvajajo brez sodstva in policije, zaupa se samo izvajalcem, civilni nadzor Društva Huda Jama je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDSZE) zavrnilo. Izkopanine (predmeti, najdeni ob posmrtnih ostankih) ne morejo biti dokazno gradivo, ker ni bil izkop izveden v skladu z ZKP (zakon o kazenskem postopku), ki natančno določa, kako se dokazi vzamejo. Takšen postopek sedanji zakon, ki ga je predlagala stranka NSI, omogoča, ta je torej nad zakonom o ZKP. Edina država smo, ki lahko pokojnike odkopava brez prisotnosti države. (Leljak)

Pri iznašanju brez javnosti bi kdo celo posumil na analogno delovanje onemu izpred enainsedemdesetih let, opravljeno na skrivaj brez prič. Čudno, saj si je Dežman vztrajno prizadeval za odkritje HJ leta 2009, ki je šokiralo Slovenijo. Dalje je nerazumljivo, da po zakonu, ki ga je vsilila NSI, ta komisija ni pristojna za zadeve HJ. Zakaj tak zakon, ki odločilni Komisiji jemlje pristojnost za HJ? (Sušnik) Gre le za birokratko logiko? Komisija je bila predlagatelj zakona in je pomagala NSI pri njegovi sestavi. Ko se je odločalo, kako in na kakšen način glede HJ, je bila Komisija pod MDSZE. Odločitev, ki se zdaj izvaja, pa je sprejeta s soglasjem iste komisije – torej Dežmana. Zakaj? Kako naj ob takih razlikah pridemo do celovitih ureditev morišč ter do celovitega reševanja zadev totalitarne preteklosti?

Zelo nazorno, prizadeto in empatično je nujnost po celovitem reševanju izrazila ga. Benčina iz Ribnice, ki žaluje za dvema mladoletnima ubitima bratoma na Teharjah in v Kočevskem rogu. »Najbolj pomembno je, da priznamo resnico,« je dejala. In: »… še vedno se za resnico skriva nekaj drugega, kar ni resnica … treba je priznati, da je bil režim, ki je vladal od leta 1945, zločinski … Laž, prevara, rop in umor, to so bile postavke, na katerih je temeljila komunistična ideja.«

Tudi pri pokopih, je nadaljevala, »gre za kakšno prevaro, tudi pri tem, kako se bo pokopalo … prihodnje leto bodo predsedniške volitve in bodo nekatere žrtve pokopane, in oni si bodo lastili zasluge za to. Že med vojno so se hvalili, da so odstranili toliko in toliko ljudi, zdaj se bodo hvalili s tem.« Zato si moramo prizadevati za resnico. »Ne pristajati na to, da je vse dobro. Nekatere stranke, ki so krščanske, popuščajo levici, tudi takrat, ko bi morale biti bolj odločne …Vsi bi morali biti bolj odločni in se zavzemati za resnico. Še vedno bomo dejali, ko jih bomo prekopali, da so izdajalci. V resnici pa so bili nedolžni. Koliko mladih fantov in mož je bilo ubitih popolnoma nedolžnih.« In zaključuje: Kot država »priznajmo, kakšna je bila organizacija, ki je počela te stvari.«

Kaj si glede na prejšnje lahko mislimo glede stališča člana Komisije in predsednika NSZ Sušnika, da imamo pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto sogovornika, ki je pripravljen prizadevati si za ta pokop in da lahko začnemo dialog z državo. Kdo pa je ta država, s katero moramo imeti dialog? Ali ni to naša demokratična država s svojimi ustanovami, ki je dolžna opraviti svojo dolžnost? Ali naj bo pokop žrtev sredstvo za izvolitev predsednika ali za kak drug za politični cilj? Ali ni uveljavitev civilizacijskih človeških standardov naloga vseh političnih nosilcev? Predsednik je že enkrat predlagal, da se bomo pogovarjali o možnostih sprave, a je ta pogovor zamrl. Pogovori s predsednikom Drnovškom o etičnih standardih so zamrli, ko sem omenil, da je težko govoriti o etiki spričo tega, da je Kučan odlikoval udbovca Roterja. In zavržena izjava dr. Türka, da je »Huda Jama drugorazredna tema«! Ali gre odgovornim res le za »reševanje tehničnega problema«.

 Ureditev pokopa vseh žrtev je gotovo zapletena zadeva, a varovati bi se morali korakov, ki le zavajajo in ne vodijo do celovite rešitve. Predsednik Komisije je javno zapisal: »Vsi, ki si želijo, da bi bilo pokopno mesto v Ljubljani, naj si za to prizadevajo. Pridobiti je treba tisoč ali dva tisoč kvadratnih metrov prostora na Žalah in ga urediti za pokopališče. Nemška država je za svoje vojake že uredila pokopališča v Kranju, Ljubljani in Celju.« Ali ni Komisija najbolj pristojna, da to v imenu države skupaj z drugimi ustanovami sistemsko izpelje? Njena pristojnost in inovativnost bi lahko spodbujala k temu, da bi se na Teharjah ali v Ljubljani že uredile razmere za dejanski pokop ali vsaj pokop v kostnici; spodbujala ureditev drugih zadev, povezanih s priznanjem resnice, popravo krivic, pokopom mrtvih in spravo.  

Organizacije in posamezniki, posebno svojci žrtev, smo žalostni in prizadeti, ker so nas pristojni pustili na cedilu ter nam vsiljujejo samo delno in zavajajoče reševanje. Številni, kot je dejal dekan Ipavec, namreč dvomimo, da se bodo s pokopom v Maribor zadeve reševale v tem smislu. Taka dejavnost Komisije in pristojnih organov pušča vtis, da gre za zavlačevanje celostne rešitve ali celo stranpot od nje. To potrjuje srečevanje delovanja Komisije in drugih pristojnih organov ter občinskih komisij in legitimnih konkretnih želja ali zahtevah prizadetih. Dvom zbujajo preprosta dejstva: pri izkopu Košnica je letos na vrsti samo Košnica 3, drugo Komisija načrtuje za kasneje. Vsa mehanizacija je tam, drugi dve leti bo treba spet vse urediti na novo. (Leljak) Komisija je tudi odločila, da lani ob 70. letnici ne bo sv. maše ob Hudi Jami, zato smo jo organizirali sami. To smo izvedli s tremi škofi Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Tarifa sodne medicine je več sto evrov za osebno analizo DNK, ustanova iz ZDA pa je za BiH (Srebrenico) računale okoli 30 evrov po osebi.

Za začasen pokop v kostnici se torej zavzemamo zaradi celostne ureditve ali skupnega grobišča (na Teharjah ali v središču Slovenije) in tudi zaradi arhivskih gradiv in seznamov. Po zapisu slovenske policije, postopek vodi prof. Katja Drobnič iz Nacionalnega forenzičnega urada, naj bi se za pokop v Mariboru v eno vrečo dalo po eno truplo. Problem pa je, kako ob mešanju kosti v jaških spraviti v eno vrečo celotno in avtentično truplo, ker se ni (moglo) identificiralo trupel sproti. Možnosti identifikacij na podlagi podatkov pa so že. Npr. župnik iz Križevec je odkril v farnih zapisih, da je bil človek (g. Bijanini) s prstanom z datumom 4. 12. (god sv. Barbare) poročen v župniji in je lahko isti kot znana žrtev s prstanom omenjenega datuma. Znan je tudi od Nemcev izdani popis nemških vojakov iz HJ in tudi indici (spominki) za žrtve iz Hrvaške (za HJ). Obstoja tudi arhiv Teharje in v Beogradu se lahko nadejamo natančnejših arhivskih poročil.

Prvotno je bil predviden (začasen) pokop v kostnico v Mariboru, to je v dogovoru z Leljakom potrdil tudi predsednik države Pahor. Državna komisija je to spremenila v pokop v zemljo v črnih vrečah. (Leljak) Zdi se, da je sprememba povezana s finančnimi učinki. Franc Zabukovšek iz pobude Teharje s širšo podporo večine prizadetih v Rovtah roti pristojne, da ravnajo dostojno in pieteto, organi naj delujejo civilizacijsko in v skladu z mednarodnimi standardi. Dokončni pokop v Mariboru pa je »nasilje nad žrtvami« (udeleženec).

Pogreb in pokopavanje je pri nas problem. Edina država smo, kot sem zapisal, ki lahko pokojnike odkopava brez prisotnosti države. Slovenci gredo na gobove ob 1. novembru, ni pa volje za ureditev grobov žrtev. Kot duhovnik na pogrebih opažam nelagodnost glede grobov in smrti. Žalosten sem ob glasnem klepetanju pri cerkvenem obredu. Sprašujem se o človeški empatiji posameznikov, posebej lovcev, manj gasilcev in drugih organiziranih ljudi, ki med cerkvenim obredom pred vrati cerkve na glas motijo obred ter posredno izražajo nespoštovanje do pokojnega. Tako so nedavno na pogrebu filozofa Ivana Urbančiča celo vidni slovenski intelektualci z glasnim razpravljanjem pred cerkvenimi vrati onemogočili spremljanje obreda v cerkvi. Kakšen je torej naš odnos do smrti in predvsem do žrtev? Resnica je za vse enaka, enkrat bo vsakdo izmed nas tudi sam moral stopiti vanjo.