Za uspeh nove stranke je potrebno, da se predstavi kot verodostojna alternativa obstoječim strankam. Ni dvoma, za to mora v ospredje postaviti ljudi z karizmo. Aleš Primc jo ima. Nekaj gotovo, drugo je vprašanje, ki se poraja po prvem nastopu Gibanja za otroke in družine, ali je bo izrabil. Ali bo alternativa in čigava? Kot alternativa krščanski demokratom je nišni projekt, če pa bo zagrabil »na polno«, bo tudi alternativa dominantni stranki na levici in desnici.
Morda gre za nesporazum, toda od Primca in njegovih (žal jih še ne poznamo) smo pričakovali resnejši vstop na politično prizorišče. V pogovoru za naš tednik je resda omenjal, da so v skupini, ki pripravlja programsko deklaracijo, predvsem tisti, ki so sodelovali v najožjem koordinacijskem odboru v prizadevanjih za pravice otrok, za spoštovanje materinstva in očetovstva, a je njen fokus vseeno zelo zožan. Poglejmo zunanjo politiko, ki naj, kot so zapisali, odpira vrata gospodarstvu in se aktivno zavzema za vrednote človeškega življenja, zakonske zveze, družine, pravičnosti, pozitivnega odnosa do okolja in miru. Nič niso zapisali o lokalni samoupravi, čeprav imajo občine veliko vlogo pri uveljavljanju socialne države. Ker mora čut za socialno politiko ostati pomemben del krščansko demokratskih strank, naj spomnimo le na dodeljevanje neprofitnih stanovanj in subvencioniranje najemnin; občine ob povprečninah, kakršne jim je namenila vlada, za to nimajo dovolj denarja.
Še dovolj časa je (mi pa smo preveč nestrpni), da bo iz Primčevega gibanja nastala stranka, ki bo stala na lastnih trdnih nogah, in do odgovora na vprašanje, ali se bo volivcem ponudil kot politično polnokrvni kandidat za mandatarja. Na dolgem pohodu skozi institucije se bo v gibanju še marsikaj obrusilo. Zdaj je še »nerojen otrok«, če uporabimo besedo, ki naj bi po njihovi zamisli nadomestil izraz »zarodek« oziroma »plod«.
Še nerojenih otrok pa naj bi bilo več. Depresivno bi bilo, če bi se ob vseh porodnih babicah močno povečala pričakovanja, nazadnje pa bi se namesto obetov zmage na volitvah razvnel samouničujoč spopad na desnici. V devetdesetih letih je bila glavna skrb, kako združiti krščansko in ljudsko stranko (končalo se je prav tako s polomijo), zdaj ko imata stranki le še pet poslancev (v najboljših časih sta jih premogli 29), pa se ustanavljajo nove.