Dan upora je državni praznik. Predpisan z zakonom. Kaj pa upor? Če ga zapišemo in predpišemo, nekako ni več upor. Tudi stavka ni več isto, ko je postala zakonita in regulirana. V režimu, ki ni razlikoval med delom in kapitalom, je stavka nezakonita, zato je bil med stavko in uporom vzpostavljen enačaj. Četudi je bila za komunistične oblasti stavka protirevolucionarna, je bil to upor. Sindikat Solidarnost je v ladjedelnici Gdansk zrušil diktaturo.
Leta 1964 je oblast na predstavo Topla greda Marjana Rožanca pripeljala približno 40 do 50 nahujskanih in pijanih delavcev iz grosupeljskega državnega kmetijskega kombinata. S kričanjem so po dvajsetih minutah preprečili krstno uprizoritev. Upor je v zgodovini slovenske dramatike in gledališča doslej najhujši primer kratenja ustvarjalne svobode in oblastniškega nasilja. Omenimo še en primer »spontanega« upora zav(e)dnih delavcev. Ko je Milan Grol kot podpredsednik začasne vlade (njen predsednik je bil Josip Broz) in predsednik Jugoslovanske demokratske stranke takoj po vojni ustanovil strankarsko glasilo Demokracija, je bil to takrat edini opozicijski časopis v državi. Sindikat stavcev se je tiskanju uprl; tako je izšlo le sedem številk tedenske revije.
So ti stavci stavkali ali se uprli? Nič od tega. Ali v Luki Koper gledamo stavko ali upor? Ker je stavka regulirana, in je lahko, kdor divje stavka, sankcioniran, se je boljše zateči k uporu, ki ima svoj državni praznik in tradicijo v slavnih kmečkih puntih. Uporniki imajo za seboj tudi »ustavnika« Andraža Terška. Delavci so se politično legitimno in skladno z ustavnim redom odločili za protest, upor, posebno obliko civilne neposlušnosti, civilnodružbeni in državljanski aktivizem, stopnjevanje ustavne pravice delavcev do soodločanja in soupravljanje v podjetjih, razvija divjo misel Teršek.
Lepo, kot v slavnih civilnodružbenih aktivističnih časih druge polovice osemdesetih let. Preveč lepo, že skoraj mitološko, da bi lahko obstalo na skrajno spolzkem terenu lobističnih omrežij. Plenilci se radi sklicujejo na javno dobro in družbeno lastnino, za katero naj bi skrbela država. Tudi to uporniško mitingaštvo je zloraba lastnine kot skupnega dobra.