Ni naključje, da je bil še najbolj prijazen z Ljudmilo Novak, jo povabil v koalicijo, pištolico pospravil v predal in ji govoril, da so njegove vrednote pravzaprav podobne vrednotam Nove Slovenije. Kot da bi nasprotnika v zadevi Titova ulica uprizorila pozitivni zbor za vrednote.
Politiki nimajo veliko ugleda. Zato smo volili »nove obraze« in šli na volitve. A je že dan po njih vse po starem. Tudi nekoliko novejši obrazi so se v nekaj dneh krepko postarali in postali na las podobni starim prepirljivcem, ki so se izživeli v Pahorjevi vladi. Tudi Milan Kučan po svojih močeh še vedno komandira in sestavlja vlade. Vedno več je (medijskih) pozivov k treznosti, državotvornosti in vsakršni odgovornosti. Da, treba je sestaviti koalicijo in v javnost spustiti predvsem glasove, ki pripomorejo k politični kredibilnosti in zaupanju. Bolj naravnost rečeno: prepričati je treba Pahorja, Viranta in Žerjava, da bi se brez odvečnih besed, ki ljudi samo razburjajo, priklonili novemu gospodarju. Biti bi morali tako skromni kot Erjavec, ki je le postal poslanec in mu sploh ni do nobenega ministrskega položaja.
V starih časih je Demosov Lojze Peterle prepustil resor za borce kar borcem. Zdaj je to drugače, resor za verske skupnosti oziroma cerkvene zadeve je vladajoča levica dala v roke izpričanemu ateistu, človeku, ki ga vera zanima kot družbeni pojav, verski skupnosti in predvsem Katoliška cerkev pa kot politična konkurenca in nevarnost za oblast. V časih, ko je začela sestankovati Peterletova vlada, so njej nasprotni mediji, ki se jim sploh ni bilo treba prilagoditi na novo nadzorni vlogo, pričakovali, da bodo seje odprte za javnost. To se jim je v demokraciji zdelo nekaj povsem normalnega, kako je s tem v državah, ki so nam bile za zgled, pa jih ni zanimalo. Po dvajsetih letih so izbrani deli sej dostopni javnosti. Ne bi se čudili, če bi se na youtubu pojavili še zmontirani posnetki razkazovanja Jankovićeve spretnosti sukanja kolta in še više pognali njegove ratinge.