Ko se je ministru za delo Janezu Drobniču zataknilo pri sindikatih, ga je Janez Janša zamenjal in si zagotovil socialni mir s sindikati. Nekako je sicer obveljalo, da je takrat Janši zmanjkalo poguma za resne strukturne reforme. Nekaj let pozneje se je s sindikati zataknilo ministru za delo Ivanu Svetliku. Borut Pahor ni naredil nič. Vse je stavil na Svetlikovo strokovnost, za dokazano pomanjkanje političnih veščin pa mu ni bilo mar. Rezultat je bil za vlado poguben. Propad pokojninske reforme in s tem (dokončno) tudi vlade. In še izguba bonitete zaradi tako razkošne demonstracije reformske nesposobnosti države.
Janša gre po zaupanje, ki ga potrebuje za vladanje, po nekdaj utrjeni poti – sprejemanju socialnega sporazuma. Tistega okvira, ki bo v prihodnjih pogovorih med »partnerji« določil temeljne pogajalske koordinate. S tem bo v socialnem dialogu vsakdo lažje vedel, kaj dobi v zameno za popuščanje. Ko se oziramo nazaj, si težko predstavljamo, zakaj je nekdanji predsednik vlade namenil toliko časa dialogu s sindikati – vsaj on je v to prepričan – ne da bi si prej postlal s socialnim sporazumom. Je bil vendarle njegov ego premočan? Tako kot pri arbitražnem sporazumu, ki ga ni »skomuniciral« z Janšo, ker ga je raje premagal na referendumu. S sindikati se ta igra ne bo izšla.
Janša očitno ne bo igral lady Margaret Thatcher. Tistega, ki bi zdržal pritisk stavk in v slogu Železne lady sesul sindikate. Naj se sliši še tako protislovno, lahko bi imel celo lažje delo od predhodnika. Če smo izkusili dovolj krize, bi mu lahko dovolili tisto, česar nismo nespretnemu Pahorju. Ta zdaj obžaluje, da je »njegova vlada čez mero možnega investirala v dialog takrat, ko je bilo potrebno ukrepanje«. Ne on, njegova vlada. Tudi to postavljanje ega v ozadje,je za nekdanjega premierja napredek.
Dva dni po srečanju na Brdu je prišel na dan podatek, ki nas lahko še bolj strezni. Slovenija je na robu recesije. Lani se je po prvih ocenah bruto domači proizvod realno zmanjšal za 0,2 odstotka. Prve poteze nove vlade kažejo, da se je sposobna reorganizirati tako, da bo vitkejša in bo shujšanost prenesla tudi med uradništvo. Varčevanje s konservativno javno finančno politiko zanjo ni nerešljiv problem. Težje bo pretrgati gospodarski zastoj, ker ga zategovanje pasu le še utrjuje. Na žalost nam je še manj v pomoč »spoznanje«, da nam varčevanje diktira zlobna finančna oligarhija s svojimi oprodami v nacionalnih vladah.