Prejšnji teden sta slovenske medije povezala dva na videz nepovezana dogodka: najprej mednarodni dan svobode tiska, dan za tem pa 36. obletnica smrti jugoslovanskega diktatorja. Poročanje o slednjem je najbolj evidenten prikaz slovenskega medijskega enoumja. Vodilni slovenski mediji so Titovi smrti namenili precej pozornosti, kovali v zvezde nekdanjega jugoslovanskega predsednika, šteli tuje državnike na njegovem pogrebu in se spominjali solz, ki so bile prelite za njim.
POP TV (Kanal A), MMC RTV Slovenija, Planet TV, Delo in Dnevnik so poročali o Titu kot priljubljenem jugoslovanskem predsedniku z veliko karizmo in mednarodnim ugledom. Prav nihče med njimi ni poročal, da je bil Tito vse prej kot pozitivna osebnost.
Nihče med njimi ni opozoril, da pravzaprav nobena od nekdanjih jugoslovanskih republik nima več mesta, ki bi se imenovalo po Titu. V času komunistične Jugoslavije se je po Titu imenovalo po eno mesto iz vsake republike in pokrajine, skupaj osem. Danes se ne imenuje nobeno več. Tudi v Sloveniji Velenje ni več Titovo, čeprav je ostal njegov spomenik.
Resda so ponekod ostale Titove ulice, ker jih mestni sveti niso preimenovali. Toda nihče od vodilnih medijev ni poročal, da je slovensko ustavno sodišče prepovedalo novo poimenovanje ulic po Titu, ker nekdanji jugoslovanski samodržec ne more biti združljiv z evropskimi vrednotami svobode in demokracije. Ustavno sodišče je v odločbi celo navedlo, da bi Titova ulica v Ljubljani grobo posegla v osebno dostojanstvo vseh njegovih žrtev oziroma žrtev njegovega sistema.
Kaj so pravzaprav zamolčali vodilni mediji o Titu, je jasno tudi njihovim novinarjem. Tito ni bil demokratično izvoljen predsednik, ampak diktator, ki je vladal s trdo roko, moril, zapiral in onemogočal nasprotnike. Nekaj takega, kot so bili Sadam Husein, Castro, Kim Il Sung, Ceausescu in podobni. Tito je zlorabil NOB za pohod na oblast in krvav obračun z nasprotniki. Po državljanski vojni so sledili množični poboji, ki jih je napovedal v Ljubljani z besedami, da »izdajalci«, kolikor jih že ni dosegla »roka maščevalka«, nikoli več ne bodo videli naši lepih polj in planin.
Mnogi, tudi nekdanji partizani, so umrli ali trpeli v montiranih sodnih procesih, v delovnih taboriščih, na Golem otoku in v drugih zaporih. Njegova tajna policija je morila celo ljudi, ki so pred njegovim režimom pobegnili v tujino. Ko je umrl, ni bilo več človeka, ki bi lahko s trdo roko držal zatirane narode skupaj, zato je država razpadla v krvavi vojni. Titova zapuščina so zato sto tisoči mrtvih in mesta v ruševinah. Prav zaredi tega ni vreden solza, še manj sluzavih dokumentarcev, gledaliških predstav in poneumljenih novinarskih prispevkov.