Norosti je konec, zdaj si lahko oddahnemo. Danilo Türk odhaja domov in ne bo več zapravljal denarja slovenskih davkoplačevalcev za svoje nerealne ambicije. Od vsega začetka je bilo jasno, da nima resnih možnosti za izvolitev za generalnega sekretarja OZN. V New Yorku se je lahko šel le diplomatski turizem. No, morda bo zdaj Slovenija kaj bolj znana po svetu. Vztrajal je vse do zadnjega: na poskusnem glasovanju je bil najprej na drugem, nato na četrtem, pa na osmem mestu, po umiku nekaterih kandidatov se je malo povzpel, a nihče ni verjel, da ima resnične možnosti. Vseskozi se je najbolje odrezal portugalski kandidat António Guterres, ki je osvojil srca članic Varnostnega sveta kot visoki komisar OZN za begunce.
Alternativo so iskali v ženski iz nekdanje Vzhodne Evrope, in če bi bilo Türku kaj do tega, da ta skupina dobi svojega generalnega sekretarja, bi odstopil po tretjem glasovanju, ko je storila nekdanja hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić. Če bi mu bilo toliko do žensk, kot je govoril ob škandalozni izjavi iz leta 2009, ko je žrtve Hude Jame razglasil za drugorazredne, sploh ne bi kandidiral, ampak bi podprl eno izmed njih. Denimo podpredsednico Evropske komisije Kristalino Georgievo, ki prihaja iz Bolgarije. Ampak to je za Türka ravno tako misija nemogoče, kot je bila njegova avantura v OZN.
Türk ni nikoli sodil v skupino prozahodnih demokratičnih politikov, zato ga niso podprle tri zahodne članice s pravico veto (ZDA, Velika Britanija, Francija) in so mu dale rdeči karton. Četrti veto je najbrž prejel od matjuške Rusije, ki se je naveličala slovenskega klečeplazenja pred Putinom za njegovo izvolitev. Kitajski je kot edini še vedno komunistični članici verjetno bilo vseeno. Türk ne skriva svojih komunističnih korenin, sicer ne bi kot predsednik države odlikoval nekdanjega šefa Udbe Tomaža Ertla. Verjetno sta zelo dobro sodelovala v času, ko je pri takratni SZDL vodil komisijo za manjšinska in izseljenska vprašanja, Ertl pa represivne organe slovenskega dela totalitarne države.
Čeprav se hvali, da se je zavzemal za človekove pravice, ni znano, da bi koga od oporečnikov rešil zapora ali smrti. Ob razpadu Jugoslavije je deloval v OZN, kamor ga je poslala prejšnja država, nato je oportunistično predstavljal samostojno Slovenijo, ki tako kot za Milana Kučana ni bila nikoli njegova najintimnejša opcija. Kot predsednik bi lahko združeval, a je razdruževal in delil državljane, zato je tudi tako izgubil naslednje volitve. S takšno popotnico se je odpravil v naskok na položaja prvega človeka sveta. Upajmo, da zaradi njegovih bolestnih ambicij nismo zapravili preveč denarja.