Čeprav so bili poslanci izvoljeni šele pred tremi meseci, se že pojavljajo pobude, da bi nekateri med njimi morali odstopiti. Dejstvo je, da je v državnem zboru že več let vprašanje pomanjkanja ugleda, za kar so najbolj odgovorni poslanci, ki s svojim ravnanjem niso zgled ljudstvu, ki ga zastopajo.
Če je nekdo v preteklosti počel nezakonitosti, nemoralnosti oziroma je škodoval drugim ljudem, si ne zasluži sedeti v poslanski klopi. Ivan Vogrin iz Liste Virant še vedno ni poplačal svojih upnikov, Ivanu Simčiču iz Desusa so mediji dokazali, da je ustanove zavajal s ponarejenim srednješolskim spričevalom, Mitja Meršol iz Pozitivne Slovenije je s sodelovanjem z SDV spravljal v nevarnost mnoge sonarodnjake in sodržavljane. Zoper Branka Mariniča iz SDS poteka sodni postopek zaradi goljufanja pri izpitu iz nemščine, vendar je bil v parlament izvoljen celo s 36 odstotki glasov. Sporen je zato že njegov nastop na volitvah.
Težava pa je v tem, da obstajajo različna merila za različne poslance in različne politične opcije. Posebno sporno je, če različna merila spodbuja najvišji predstavnik države, predsednik republike Danilo Türk. Nekateri imajo pravico do druge priložnosti, drugi si je ne zaslužijo. Ko so novinarji zalotili Gregorja Golobiča, da je javnosti prikril solastništvo podjetja, ki poslovno sodeluje tudi z državo, ga je predsednik Türk vzel v bran in mu dal še eno priložnost. Golobič je še dve leti vztrajal kot minister, nato pa še kot poslanec.
Enako je obvaroval tudi Katarino Kresal, ki je stavbo za NPU najela kar pri poslovnemu prijatelju svojega partnerja. Odstopila je šele čez leto, po odzivu računskega sodišča in protikorupcijske komisije. Tudi Zoranu Jankoviću ni bilo treba odstopiti s položaja ljubljanskega župana zaradi nepreglednih poslov pri spreminjanju namembnosti kmetijskih zemljišč. Njegovi mestni svetniki so celo vnovič potrdili za direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča, čeprav se je izkazalo, da je njegov magisterij plagiat. Kar pet med njimi jih sedi tudi v državnem zboru: Roman Jakič, Janko Möderndorfer, Mitja Meršol, Maša Kociper in Peter Vilfan.
Tudi pri poslancih je predsednik Türk uporabil različna merila: Simčiča je takoj pozval k odstopu, Meršola pa zaščitil in okrcal raziskovalnega novinarja, ki se je dokopal do arhivskega gradiva. Dokler ne bodo za vse veljala enaka pravila, bodo stranke branile vsaka svojega poslanca z napako. V tem pogledu je predsednikova nestrankarska politika še bolj umazana od samih strank.