O liberalnem kapitalizmu imajo srednji kadri kar najslabše mnenje. Stvar je logična, da bolj ne more biti: to je (ne)red, v katerem je človek videti tak, kot dejansko je. Ni predizajniran v dobrosrčneža, če je sebičnež – pa naj še toliko pridiga o solidarnosti. Ni videti demokrat, če je despot. Ne zdi se transnacionalna multikulturalna spužva, če je zgolj okorel internacionalistični mastodont. Ni Einstein, če je Frankenstein. In ni Salomon, če je Kajfež.
Tudi psevdomorfoze v liberalnem kapitalizmu ne učinkujejo kdovekako impresivno. Saj je vsem znana prozornost izprijencev, ki nam očitajo pomanjkanje empatije do oddaljenih državnopravno organiziranih roparskih tolp, hkrati pa na rodni grudi s srhljivo hladnokrvnostjo zagovarjajo krajo otrok za prisilno preobrazbo iz živih bitij v algoritmizirane avtomate. In mi? Nas je strah vednosti, da gre pri tem za bestialnost, kakršna je bila tudi za naš prostor izrecno obsojena na Eichmannovem procesu leta 1961? In kdo ne pozna pismoukov, ki učijo strpnost in zatirajo sleherno razlikovanje od svoje drugačnosti? Takšnim zadevam, ki se jim je pod komunizmom reklo dialektika, se v liberalnem kapitalizmu povsod, kje se pojavijo, pravi cinizem.
Na kratko: srednji kadri ne marajo biti zaznani kot to, kar so. Tistim, ki se bodo čez čas povzpeli do voditeljskih vlog, ne ugaja, da bi jim kdo gledal pod prste v letih, ko še z negotovo vajeniško roko kalijo svoje pipce, oni, ki so iz ikarskih višav strmoglavili v zamegljeno pritličje nad mračnim podpodjem, pa ne ustreza opaženost v otožnih dneh obujanja spominov na sijajne čase, ko so njihovo prhutanje pod ozarjenim nebom komentirali neusmiljeno sentimentalni Mićo Mrkaić, turobno zgovorni Vlado Miheljak, zagonetno tajinstveni Ervin Hladnik Milharčič, noč in dan zaskrbljeni Boris Vezjak ter kameram neustavljivo privlačni Božo Repe!
V srednjih kadrih vztrajno tli bodisi hrepenenje po veličini bodisi spomin nanjo. V slepila neusmiljeno razbijajočem liberalnem kapitalizmu so opazni samo zaradi tega. Če bi se zadovoljili le z močjo in ne bi silili tudi k odgovornosti, ki je vedno zvezana z imenom in priimkom, bi jih, enako kot v komunizmu, ne videl nihče. Zdi se, da je za povezanost srednjih kadrov s presežnimi dimenzijami – od dejanj bi radi prešli k besedam – kriva papirnata šolska učenost, ki najdaljše sence mehanicistično pripisuje najvišjim postavam. Življenjska stvarnost je živopisnejša. Senca vsestransko visokega Danila Türka, ki jo je prvi prav izmeril Kofi Anan, ko je bil njen imetnik pri njem srednji kader, nikoli ne bo daljša od tiste, katere singularni posestnik je tudi malim ljudem naravnost v oči zroči Milan Kučan. Kdo ve, če se ne bo zgodovina prihodnosti prikopala do sklepa, da je celo krajša od tiste, ki jo je – oziroma: je ni – metal okoli sebe eden najimpresivnejših romantičnih literarnih likov, Chamissov Peter Schlemihl.
Po naši prelestni zemlji hodi kar nekaj žrtev zanemarjanja varnosti pri delu, ki je za srednje kadre bistvena. Ko je Danilo Türk postal oseba z imenom in priimkom, je svojo usodo izročil pritrjevanju oziroma negodovanju drugih. Koliko gorkih je moral slišati zaradi prostodušnega klasiranja tem na neskrivano seksistični praznik, ki pa ga kot takega ni detektirala niti vselej budna občekorektnostna fronta! In koliko bruhanja organiziranih subjektivnih sil je sprožil Evald Flisar, ko je voluntaristično hotel nadomestiti veteransko kritiško pero z začetniškim!! Niti Danilo Türk, ki je svoj čas tako ganljivo govoril o drugi priložnosti, se ni zavzel zanj. Pa Branko Masleša – kako je moral biti leta 2014 hud, ker lahko že vsakdo reče, kar mu pade v glavo, ne da bi kakor koli odgovarjal za svoje besede! Celo nacionalni radio se je zaposlil z njegovo bridko tožbo. Ko še ni bil, kar je postal, se kaj tako nezaslišanega res ni dogajalo: že pred katerim koli vprašanjem se je vedelo, kdo je odgovoren. Res: čudne, sila čudne stvari je prinesel liberalni kapitalizem! A k sreči le načeloma. Že v radijskem etru vsakdo ne more biti enak velikemu sodniku. Kjer ne gre zlepa, gre z (izključenim) mikrofonom! Pod komunizmom pa je šlo s (priključenim) telefonom.
A vseh teh liberalnokapitalističnih neprijetnosti ni, če se človek ne izloči iz močvirja srednjih kadrov. Ti še vedno brez zavor in zapor uveljavljajo svojo edinstveno voljo. Če si zaposlen na Javni agenciji za knjigo, lahko brez težav plačaš tiskanje izmišljotine, da se Primož Trubar nikoli ni označil za Slovenca. Kdo ti pa kaj more?! Še lepše je, če si uslužbljen na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost. Ne glede na ustavo in zakon v postopkih, s katerimi deliš denar iz javnih virov, pišeš zapisnike v tujščini. Še več! Izdatno moreš podpirati projekte Božidarja Jezernika, ki med Hollywooda vredno medijsko promocijo svojih domislic razlaga, da je Prešeren napisal le eno pismo v slovenščini – čeprav sta se do danes ohranila vsaj dva takšna dokumenta. Da se požvižgaš celo na razliko med javnim pozivom in razpisom, je stvar, ki ne vznemiri niti ministrov. Niti retroaktivna veljavnost določb pravnih predpisov ni problem. Kajti če si srednji kader, si sam sebi živi zakon. Ni ne idola ne policaja, ki bi si drznil kaj proti tebi. Velja pač naravno pravo, kot ga je v razmerju do pokončevanja revolucionarno definiral njegov najnovejši teoretik Milan Brglez. Prejšnji promotorji te koncepcije so izhajali iz pravice do življenja, a sedaj je to passé. In če vam kaj ni prav, se – kot ročno pribijejo srednji kadri – lahko pritožite na svetovno sodišče!