Slovenija, kaže, ni postala nič bolj logična dežela, kot je bila, ko sem jo pred pol leta zapustil. Po tednu dni jo imam dovolj in že potrebujem premor, ker ne morem več brati in gledati njenih medijev, milnic, resničnostnih šovov, ogabnih oglasov z bionskimi zombi glasovi, pocukranosti, kiča, zastarelih dnevnikov, kjer je očitno, da slovenski novinarji ne spremljajo tujega tiska, in kjer je glavna novica dneva in tedna B-filmska zvezda želva velikanka, ki napada in poje pol Maribora. Pa ne zmorem več poslušati vsesplošnega tarnanja, vedno enakih nezdravo-neumnih tem o zdravnikih, medsebojnega sovraštva in zavisti. Negativnost. No, v Valdoltri so bile prijazne sestre neverjeten izbor lepotic, in človek dobi energijo že, ko vidi toliko ljudi z ukrivljenimi hrbtenicami in krevsati. Pa sem le spremljal sorodnika, ki si bo dal operirati kolk.
Pot z avtobusom v hrvaško Istro je zmotil mejni prehod Sečovlje. V avtobusu, ki je prihajal iz Trsta – vstopil sem v Kopru – so bili tuji študentje, EU-tujci, korejski par, hrvaški nakupovalci v Trstu, slovenski upokojenci. Avtobus je na praznem mejnem prehodu zgubil cele pol ure, saj smo dvakrat kazali potni list in dobivali dvojne žige. Pol milijona ljudi gre čez Slovenijo na drugem koncu brez potnih listov ali s ponarejenimi, tu pa za mirne domačine ali Evropejce dolg, neumen in nelogičen birokratski postanek. In ko sem to tiho omenil neotesani slovenski policistki, je po avtobusu kričala, da jo oviram pri delu. Pa tako delo: pritiskanje žigov in kazanje uniform, pištol in sitnih obrazov; slabše in počasneje kot na mejnem prehodu med Ruando in Ugando lani.
Na morju bom pisal roman o bogovih, ki so umrli, in o človeški neumnosti, ki, kaže, nikakor noče umreti. Morje je še brez hord utrujenih, glasnih, zavaljenih, ptice si štejejo poslednje dneve ubranega petja. Ne moti me, če bom zamudil kakšnega princa v parku TV-limonade ali kakšno bombo v parku princev. Tako ali tako je ves terorizem za zabavo množic v obliki kolektivne žalosti, marširanja, cvetopologov in svečežigov, pa izkoriščanja politikov za igranje varuhov in črednih pastirjev.
Rad bi bil eden od šesterice Monty Pythonsov ali vsaj Sokrat – kako zabavno je to življenje med to množico malih in velikih šerifov Francije, Nemčije, Avstrije, Slovenije in Hrvaške. Za ženo si bom vzel Nšo Či, da bo bolj pestro ali multikulti. Živeti z Merklovo, Mogherinijevo, Bulčevo mora biti nelogični, čustveno nezreli pekel, poln krink in burk. A ker človeške neumnosti ne jemljem osebno, temveč kot dodaten dokaz nevečnosti, pa neobstoja laboratorijskih vesoljnih oblikovalcev, raje potujem in opazujem ta uboga bitja neke čudne zbegane nepopolne podobe in nevsebine, kot da bi bil minister za obrambo ali notranje zadeve. Sicer pa ne izpolnjujem pogojev po spolu. Tudi zunanji minister ne bom, ker govorim preveč tujih jezikov, niti se mi ne ljubi trositi lažnih obljub sebičnim retardiranim upokojencem. Nikoli se nisem in se ne bom igral z barbikami: s praznim kičem s ponarejenim nasmehom!
Slovenija je dežela, iz katere moraš oditi ali pa se v njej nekam zapreti, da si lahko ustvarjalen in ne zgubljaš domišljije! Včasih je bila vsaj oaza miru! V kateri je v četrt stoletja z rumenimi mediji, rdečimi, črnimi ali brezbarvnimi politiki, z nakupi, v prenažiranju, apatiji, neznanju, v majhnosti večina zaspala, atrofirala! No, otrok bo še manj, ker po mačkah in psih prihajajo zdaj še novi domači ljubljenci roboti.
Ker mediji že leta tekmujejo v milnicah, ogabno sladkanih slovensko-balkanskih resničnostnih šovih, diabetičnih oglasih in glupominskih šok polkah, ni čudno, da je prišlo do nove vere in ideologije v enem – lažnega človekoljubja. Vse je le ena umetna marmelada z milijon konzervansov in klobasanjem politikov, ki pove še manj kot v socializmu. Zakaj ne začnete živeti svojih življenj, in ne življenja angleške kraljice, omejene nogometne zvezde, polpismenih udeležencev resničnostnih šovov? Zlagano, mimikrija, prikrito, skrivanje, igranje, vse je šov, nič več ni resnično – še najbolj resnična sta resničnostni šov in wrestling. Glavni junak sveta pa je umrli boksar, ki je že tako nasilno-nesmiselni šport spreminjal v cirkus, in na koncu še v vero. Zakaj se ukvarjate z vremenom in želvami velikankami, ko je vendar treba poiskati vse korenine neumja, enoumje v nas, se obrniti v prihodnost, v znanje, ustvarjalnost, lepoto!?
Križnarjeve afriške akcije so samo saharski pesek v oči, maska, mušica, pa vse te humanitarne organizacije, nagrade, da lahko predsednik republike in Slovenija kot članica Nata prikrijeta sodelovanje s prijateljskimi diktatorji. Enako migrantska kriza, za katero nam do danes nihče ni razložil, za kakšno dolgoletno meglo gre. Je predsednik države, ki je igral velikega človekoljuba, ‘človekoljubno’ tovorjenje v nemška taborišča pa se je nasilno končalo, fašistični ljudomrznež?! Brazilija je lani posekala za celo Slovenijo amazonskega pragozda, pa nič. Človek bi si želel na drugi planet: dajte mi raketo, pa ne Natove na Poljskem!
Če ubijem predsednika države ali bolj umno branjevko, bom sedel 20 let. Če pa trojka CEP (gospodje Cerar, Erjavec, Pahor) pomagajo vabiti milijone iz Afrike in Azije ter s svojimi otroško neodgovornimi dejanji v dveh letih povzročijo 10.000 smrti v Sredozemskem morju, bodo dobili pohvalo Bruslja in kakšno mirovniško nemško nagrado ali kljukasto odlikovanje. Trgovanje z migranti pa gre dalje in je za Italijo in Nemčijo posel stoletja, kako pod krinko človekoljubja ukrasti milijarde evrov. Če bi me torej obsodili in dali na izbiro Goli otok ali gledanje slovenske televizije, bi seveda izbral Goli otok! Slovenija je taka parodija, da ni več smešno! Vse bližje je tudi moj popolni slexit! Vzor mi je Trubar! Leta 2500 bom dočakal svoj praznični dan: dan antipahorodije!