Na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je R. Golob veliko govoril o enotnosti. Kadar smo enotni, smo uspešni. Tako je bilo tudi na plebiscitu leta 1990 in v času odločanja o samostojni Sloveniji. In potem? Enotnosti je bilo bolj malo. Toda potrebna je ob velikih, pomembnih stvareh, takrat stopimo skupaj – in takšni sta bili vstop v Nato in Evropsko unijo. V vmesnem času pa poskusimo sodelovati! V socializmu je bila enotnost pravilo, najbolje je bilo, da, vsaj javno, mislimo bolj kot ne enako. A tudi različnost je bogastvo. Razlike je treba znati spoštovati in jih dopuščati in navkljub različnosti – je potrebno sodelovati.
Dr. Janez Šušteršič, ekonomist, finančni minister iz kvote Državljanske liste dr. Gregorja Viranta – v okviru druge Janševe vlade, je nekje zapisal, da če bi moral izbirati politično besedo leta, bi to bilo sodelovanje. In da je sodelovalna politika »živ dolgčas«, če se politiki odločijo zanjo, smo prikrajšani za resničnostne šove, za spletkarjenja, za nizkotnosti. Politiki naj ne bi neprestano govorili – zakaj so proti in proti komu, ampak bolj o tem, v čem bi se pa lahko drug z drugim strinjali … Škoda, da Šušteršiču v politiki ni uspelo, po tem, kako zdaj razmišlja, pa se gotovo dotakne marsikoga, tudi mene.
Za ovratnik pa bi v tem letu držala dr. E. Breclja – ne pustite nas na cedilu, dr. Brecelj! Veliko si obetamo od vaših nasvetov, poštenja in znanja, kakšno naj bo slovensko zdravstvo!
Med novinarji se me vedno znova dotakne Delov novinar Karel Lipnik: je analitičen, strokoven, operira z dejstvi. Kako mu uspeva? Novinarstvo je pogosto površinsko, rado politikantsko … Pravzaprav me je prav »prisilil«, da sem si na spletu ogledala, kdo je: ekonomist, ki je bil borzni posrednik, delal tudi na ljubljanski borzi, bil v družbah za upravljanje, finančni svetovalec v nekaterih podjetjih ... Kakšna sreča, če se takšen strokovnjak odloči za novinarstvo!
Razdvojenemu svetu, polnemu spopadov in krivic, se ob božiču ni mogel izogniti niti papež Frančišek. Papež, ki ve, da krščanstvo in tudi druge vere – nimajo več pravih odgovorov na svetovna vrenja, na človeška razpotja, na izpad vrednot. A katoliška cerkev ima trdne, zakoreninjene fevde, dogme, ki jih tudi sam papež težko rahlja. Vendar Frančišek bije hudo notranjo cerkveno bitko, odpira npr. razpravo o celibatu, saj si tudi cerkveni ljudje želijo imeti zasebno družino, ne le tisto z bogom. To področje je morda za spremembe preveč povezano z dedovanjem, denarjem …
Papež odpira vprašanje o vlogi žensk v cerkvi. Počasi gre. A vedno manj moških se odloča za cerkveno službo. Skorajda revolucijo je Frančišek povzročil zaradi deklaracije, s katero je duhovnikom dovolil ne/obredni blagoslov neporočenih, ločenih in istospolno usmerjenih. Celo kateri od kardinalov papeževo odločitev javno označuje za »bogoskrunsko«! A časi, razmere, ljudje, vse se spreminja, in tudi cerkev ne more ostati zadaj. Edino, kar se ne spreminja, je ljubezen, kot pravi papež – ljubezen spreminja zgodovino. Naj je bo čim več.
Delo se je pogumno odločilo, a gotovo ne po meri premierja Goloba, med deseterico nominirancev za osebnost leta nominiralo tudi Tatjano Bobnar, ki pravi, da obstaja meja, ki je politika ne sme prestopiti, torej se v delo policije ne sme vpletati. Mimogrede, v času Janševe vlade je bila umaknjena v Tacen, zdaj svetuje predsednici republike N. Pirc Musar in se prepira s premirjem Golobom, ker naj bi se dogovorila, da se bo v policiji odkrižala janšistov, potem pa si je menda premislila, on pa se je še kar »vtikal« v delo policije, kar pa Golob zanika. Še bo pestro.
Vedno znova se nas dotaknejo športniki s svojimi uspehi. Plezalka Janja Garnbret – samo občudujemo jo lahko, vsaka beseda zanjo zveni preskromno. Tudi Tadej Pogačar je fenomen. Marsikoga od nas se je dotaknil tudi Timi Zajc, dvakrat zlati skakalec v letu 2023. Nacionalni radio nas je razveselil, ko je za osebnost leta razglasil Primoža Rogliča.
Osebno bi uvedla še npr. razglasitev družine leta. Mednje bi gotovo sodila družina Prevc iz Železnikov. Sami junaki, uspešneži, ki delujejo skromno in zelo človeško. Cene je nehal skakati, Domen in Peter še dajeta vse od sebe, najmlajša Nika pa je lani prvič zmagala. Peter je pred leti dobil veliki kristalni globus, na novoletni skakalni turneji zlatega orla in mnogo mnogo zmag! Za marsikoga v moji generaciji ni večjih junakov, kot sta P. Roglič in P. Prevc. Nekoč je bil Bojan Križaj, ki je med prvimi uspeval med količki na zimskih strminah.
V letu dni se nas marsikdo dotakne tako in drugače. Kolumnist l. Lisjak Gabrijelčič pravi, da je A. Logar Hamlet slovenske desnice in postaja »politična starleta«, da »cinca«. Naj se odloči, da bo leto 2024 njegovo leto! Na Srečka Šestana, poveljnika slovenske civilne zaščite, je marsikdo kar pozabil. Bil je prvi človek v času poplav in po njih. Že vsaj deset let je vselej v ospredju, ko je najtežje, ko so požari, poplave ali pandemija, postane »človek koristnih ukrepov«, organiziran, jasen, strokoven, hiter. Da bi le imel čim manj dela!
Leto 2023 je leto vseh, ki jih je prizadela ujma, ki jim je odnesla spomine, in vseh, ki so solidarnostno pomagali. Za ovratnik pa bi v tem letu držala dr. E. Breclja – ne pustite nas na cedilu, dr. Brecelj! Veliko si obetamo od vaših nasvetov, poštenja in znanja, kakšno naj bo slovensko zdravstvo! Od slovenskih politikov pa si letos zaželimo, da začnejo voditi, urejati državo in se odrečejo svoji vsakodnevni praksi: kdo bo koga!