Kolumnisti

Dvojna merila: Džamijska ulica DA, blagoslov šole NE

Deli na:
Dvojna merila: Džamijska ulica DA, blagoslov šole NE

Foto: Primož Lavre - Dr. Drago Ocvirk, religiolog

Režimska politika in mediji radikalno izločujejo, ko gre za katoličane. Ti isti krogi pa imajo povsem drugačno razmerje z Islamsko skupnostjo.

Pew Research Center je 3. oktobra objavil raziskavo o odnosih med državo in religijami v 199 državah in jih razdelil v štiri vrste. Z državno religijo jih je 43, večinoma so to muslimanske dežele, deset držav (nekdanje) komunistične skupine je sovražnih do religije na splošno, 40 jih je bolj naklonjeno eni od njih, 106 držav pa nima ne uradne ne favorizirane religije. Pew Research Center uvršča Slovenijo med slednje, kakor tudi večino članic EU, ZDA in Kanado.

Na papirju (v ustavi) je Slovenija torej v dobri družbi, toda politična in medijska praksa mnogokrat kaže drugače. Pustimo ob strani, da mediji in politiki levega režima oz. kontinuitete razglašajo sramotenje katoliških simbolov in zasmehovanje katoličanov za umetnost in satiro, ko pa se kaj podobnega zgodi na račun muslimanov, denimo svinjske glave na gradbišču džamije, pa to ni zanje ne performans ne instalacija, marveč kriminalno islamofobno dejanje.

Dvojna merila so se znova pokazala ob nedavnih dogodkih. Do nedavna so bili ljudje na Polici pri Grosupljem srečni, da je pouk potekal v domačem kraju, čeprav tudi v župnišču. Nihče ni v tem videl kršitve 7. člena ustave o ločenosti države in verskih skupnosti. Ne nazadnje, zakaj pa bi, saj ta člen ne pomeni, da ne smejo sodelovati in si v okviru svojih pristojnosti iti na roke, ko gre za skupnost dobro! In vendar je nastal v režimskih medijih in politiki vihar, ker je župnik z blagoslovom sodeloval pri odprtju nove šole.

Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, ki je očitno v stalni pripravljenosti, čeprav menda zanjo ne dobiva več posebnega dodatka, kakor ga je na ekonomski fakulteti, je zaradi cerkvenega napada na poliško šolo tja napotila inšpekcijo. Težko je verjeti, da jo pri tem žene kaj drugega kakor preračunljivost, da ji bo to prineslo kakšen kristjanofobni glas več v njeni predsedniški bitki. Zato se velja vprašati, ali ne gre za zlorabo položaja in šole za osebne ambicije?

Ministrica je bila povabljena na odprtje šole, a se ga ni udeležila. Polica je zanjo očitno preveč zakotna, kljub temu pa jo je izkoristila in širni Sloveniji sporočila, kakšno prekletstvo za državo je blagoslov. No, koliko ji je do te šole in sploh šolstva (ne pozabiti, da je bil denar za njeno »stalno pripravljenost« davkoplačevalski in šolski!), zvemo tudi od grosupeljska župana dr. Verliča. Če bi se odprtja udeležila, »bi nam lahko razložila, zakaj kot pristojna ministrica ni mogla iz državnega proračuna zagotoviti niti evra za šolo na Polici in smo jo morali v celoti zgraditi sami.

Zelo hitro pa je odreagirala in poslala šolsko inšpekcijo na novo poliško šolo, še preden se je pouk tam dobro začel, in to zgolj zato, ker smo novi šolski objekt prepustili dobrim mislim. Si predstavljate, kakšen aplavz bi dobila gospa ministrica, če bi namesto inšpekcije raje zagotovila dodatna sredstva za šolo iz državnega proračuna?«

Drugačne obravnave kot katoličani do deležni muslimani. Ti so dobili Džamijsko ulico, čeprav so temu nasprotovali krajani in pristojne službe.

Drugačne obravnave kot katoličani do deležni muslimani. Ti so dobili Džamijsko ulico, čeprav so temu nasprotovali krajani in pristojne službe. Ime ulice je predlagal svetnik Nevzet Porić. Nič nenavadnega ni, če to predlaga izvoljeni politik, kar Porić je, vendar je hkrati generalni sekretar Islamske skupnosti, njen drugi človek. Kako bi odreagirali politika in mediji, če bi drugi človek škofovske konference samo poskusil kandidirati za kakšno politično funkcijo, kaj šele, če bi bil izvoljen.

Že ko je župnik Pavlakovič v Starem trgu ob Kolpi (vseh krajanov je manj kot 800) pred volitvami v župnijski list zapisal, naj župljani volijo »ta prave«, je bil ogenj v strehi. Po režimskih medijih so napadali ne le njega, marveč vso Cerkev, da se vmešava v politiko, leve stranke so imele toliko povedati, tudi Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija je ob tem sporočila, da se zavzemajo za strogo ločitev Cerkve od države. Toda Jankovićevi se očitno spoznajo na pravne finese in zvijače in imajo na svoji listi Nevzeta Porića, ki gotovo ni član Cerkve, še manj njen drugi človek.

Foto: Top TV - Nevzet Porić in Drago Ocvirk

Vendar se je ob imenovanju Džamijske ulice pokazalo, da se politik Porić zlahka, spontano in nezavedno spremeni v visokega dostojanstvenika Islamske skupnosti. Ni še bilo slišati, da bi kakšen svetnik grozil tistim, ki so nasprotovali poimenovanju kakšne ulice. Pogledi so različni tudi na tem področju in pluralnost samoumevna. Porić pa ob izglasovanju imena ni nastopil kot svetnik, marveč je kot predstavnik Islamske skupnosti izrazil njeno vdanost županu Jankoviću: »Mi mu tega nikoli ne bomo pozabili. Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti in so glasovali in ovirali projekt izgradnje džamije …«

Kakšno usodo napoveduje torej verski voditelj opoziciji v ljubljanskem mestnem svetu? Zakaj misli, da bi se morali vsi strinjati z njim oz. Jankovićem? Ali je mogoče še bolj zavozlati in preplesti politiko in religijo, islam, kakor sta storila Porić in Janković? Porić ima to politično funkcijo zato, ker Janković potrebuje glasove članov Islamske skupnosti, zato ima Ljubljana tudi Džamijsko ulico.

Ni težko predvidevati, da bo dvojec Janković-Porić do volitev še zelo aktiven in bo tako Ljubljančane kot druge Slovence presenečal z dejanji, ki bodo med za Porićeve in pelin za tiste, ki si jih bodo Porićevi »zapomnili«.

Glede ločitve države in verskih skupnosti smo daleč od tega, da bi politika in mediji obravnavali vse verske skupnosti enako. Režimska politika in mediji radikalno izločujejo, ko gre za katoličane in njihovo skupnost. Videti pa je, da imajo ti isti krogi povsem drugačno razmerje z Islamsko skupnostjo.

Ker favoriziranje ne more biti legalno, lahko govorimo o koruzniški laičnosti, v kateri pa je politika »partnerju« le toliko naklonjena, kolikor ima od njega koristi, zavrgla ga bo, ko ga ne bo več potrebovala.