Kolumnisti

Hrvaška bizantinska realpolitika 2.0

Deli na:
Hrvaška bizantinska realpolitika 2.0

Popolno enostranska implementacija sporazuma samo slovenske strani ter ničelna s hrvaške, bi bila zgolj neumnost.

Pred slabima dvema letoma sem po razkritju prisluhov Drenik-Sekolec pisal o bizantinskosti hrvaške realpolitike. Hrvaška je namreč ob prvi priložnosti, po vstopu v Evropsko unijo, izkoristila možnost in izstopila iz dogovorjenega arbitražnega sporazuma.

Priložnost smo ji ponudili sami, z neprimernim komuniciranjem slovenskih akterjev o arbitraži smo njihovim obveščevalnim službam na pladnju ponudili pot iz sporazuma. Hrvaška je s plasiranjem teh informacij, prisluškovanja v medije ter nato s koordinirano domačo in mednarodno politično akcijo izstopila iz, kot je sama ocenila, slabe rešitve.

Hrvaška nas je najprej izdala kmalu po osamosvojitvi, po napadu Jugoslovanske ljudske armade, pod poveljstvom generalov iz Beograda nas je predsednik Tuđman prvič izdal junija 1991, ker ni zaustavil napada jugovojske iz Hrvaške.

Zakaj smo se s Hrvaško sploh znašli v tem položaju? Nujno je potreben kratek pogled nazaj. Hrvaška nas je najprej izdala kmalu po osamosvojitvi, po napadu Jugoslovanske ljudske armade, pod poveljstvom generalov iz Beograda nas je predsednik Tuđman prvič izdal junija 1991, ker ni zaustavil napada jugovojske iz Hrvaške. Tak dogovor je Slovenija imela s Hrvaško, Tuđman pa ga je gladko ignoriral. So pa to v nekaterih krajih naredili hrvaški prebivalci sami.

Kljub prelomljenim obljubam je Slovenija julija 1991 po zmagi nad JLA v Sloveniji začela pošiljati pomoč in prodajati orožje na Hrvaško. Poleg lukrativnih motivov je bila v ozadju verjetno tudi bojazen, da se vojaški konflikt spet ne ponovi na naših mejah. Takrat smo imeli prvo veliko priložnost, da uredimo mejna vprašanja in vse druge nejasnosti s Hrvaško (varčevalci NLB, nuklearka Krško ipd.) enkrat za vselej. Prva velika zamujena priložnost. 

Nato smo v devetdesetih spremljali seanse predsednikov držav v gostilnah ob meji, polnih trepljanja po ramenih, izjav o prijateljstvu, prešernih nasmeškov, pa vendar razen vzajemnega zadovoljstva s kulinariko drugega soglasja ni bilo. Incidenti v Piranskem zalivu so bili najbolj viden simbolni prikaz tega.

Preboj je pomenil sporazum Drnovšek-Račan, ki bo zapisan v zgodovino kot maksimum, do katerega smo prišli na papirju. Po starem običaju ga je Hrvaška najprej potrdila, nato pa ga sama zrušila v svojem demokratičnem procesu bizantinske realpolitike. Na pogorišču tega sporazuma nas je tedanji predsednik vlade Pahor odpeljal na referendum z obljubo, da bomo z arbitražo dobili modificirano verzijo sporazuma Drnovšek-Račan.

Za Slovenijo je bil pri vseh sporazumih in odprtih vprašanjih s Hrvaško ključen nacionalni interes, to je pridobiti teritorialni stik z odprtim morjem. In pri tem so dejstva neizprosna, sporazum Drnovšek-Račan je to ponudil, arbitražna odločitev pa tega Sloveniji ne daje. Dobili smo močnejšo obliko, verzijo dimniškega neoviranega dostopa do odprtega morja čez hrvaško teritorialno morje. Služnostno pot čez sosedovo parcelo.

Rešitev, s katero ne moremo biti zadovoljni in je, kot sem že zapisal, manj od tistega, kar smo že imeli v roki. To je bila druga zamujena priložnost, nismo vztrajali pri implementaciji sporazuma Drnovšek-Račan pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Naše začasno blokiranje Hrvaške na poti v EU se je sesulo pod pritiski iz Bruslja in Berlina, arbitražni sporazum pa je postal bilka, na katero so nas obesili.

Bilka se je utrgala in rezultat je tukaj. Hrvaška bizantinska realpolitka tudi te rešitve ne prizna, čeprav nisem najbolj prepričan, da bo za vedno tako. Pa ne zaradi tega, ker se bodo zlomili pod pritiski iz Bruslja, temveč ker verjetno počasi ugotavljajo, da ta rešitev sploh ni tako slaba.

Seveda obstaja možnost, da si je hrvaška politika že sama skopala tako globoko jamo z nasprotovanjem legitimnosti in legalnosti arbitražnega sporazuma, da je postalo to vprašanje mitološko-simbolne predaje ozemlja na ravni percepcije Srbije do Kosova. Za srbskega politika, ki bi formalno priznal neodvisnost Kosova, bi to pomenilo politično smrt in večno zgodovinsko sramoto. Tedni in meseci, ki bodo sledili, nam bodo pokazali, ali so se hrvaški politiki ujeli v to zanko, ki se lahko zategne sama.

Kako naprej? Sloveniji ni ostalo veliko manevrskega prostora. Vse drugo kot polna implementacija arbitražnega sporazuma bi bilo umestitev Slovenije na nivo bizantinske realpolitike. Razumevanja za kaj takšnega v Evropski uniji ni in ne bo. Tukaj pa bo pred nami trnova pot, zlasti če bo Hrvaška trmasto vztrajala, da te odločitve ne bo spoštovala in ne uveljavila.

Za uresničevanje dogovorov sta seveda potrebna oba. Slovenija bo morala v šestih mesecih dokazati, da je začela izvajati nadzor nad našim na novo »dodeljenim« morjem. Pri tem je seveda pričakovati incidente, kot smo jih poznali v preteklosti. Vsa bodoča ravnanja v prihodnjih šestih mesecih bo treba natančno pretehtali in modro izvesti, a z jasnim ciljem, postopno implementacijo rešitev iz arbitražnega sporazuma.

Popolna enostranska implementacija sporazuma samo slovenske strani ter ničelna s hrvaške, bi bila zgolj neumnost.

Slovenska policija mora dobiti podrobna in zelo jasna navodila, kako začeti izvajati nadzor v morju ter predvsem o tem, kako ravnati in ukrepati ob insceniranih incidentih. Umik z ozemlja, iz objektov in vasi, ki so bili še včeraj slovenski, mora biti zelo premišljen in sorazmeren z ravnanji Hrvaške.

Popolna enostranska implementacija sporazuma samo slovenske strani ter ničelna s hrvaške, bi bila zgolj neumnost. Sploh če imamo v mislih, da bo morda na našo srečo verjetno še tretja priložnost, hrvaški vstop v schengen. Pričakujem, da ta priložnost ne bo spet naivno zamujena.

Zazdaj je hrvaška politika zelo enotna pri svojem stališču, ne priznavamo tega sodišča in njegove odločitve. Modro bi bilo, da bi se slovenska politika po tem zgledovala. Kajti nedolžnih v tej zgodbi ni, zlasti ne pri tistih, ki so že desetletja v naši politični areni. Bežanje od soodgovornosti za zamujene priložnosti iz preteklosti ne pomeni nič in je, razumljivo, usmerjeno le v nabiranje točk za dnevne potrebe. 

KOLUMNA IZRAŽA STALIŠČE AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA