volodimir zelenski, oleksander sirski Svet24.si

Prvi mož ukrajinske vojske presenetil: Ukrajina ...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

lara, topki, skrito-v-raju Njena.si

Skrito v raju: Skrivnost Larinih pletenih topkov

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Dr. Boštjan M. Turk: Nedeljski Lunatik

Deli na:
Dr. Boštjan M. Turk: Nedeljski Lunatik

V eni od zemljank Kočevskega roga je leta 1942 Edvard Kocbek javnosti predal stavek v dveh delih, ki bo spremljala slovenski narod vse do volilne nedelje 2011. Za polovico Slovencev je obžalovanja vredno, da se je uresničil prav tisti del, ki je Kocbek ni nikdar izrekel. Misel pove: »OF bo preobrazila značaj slovenskega naroda«. Vprašanje, ki se je že tedaj zastavilo, se je glasilo, v katero smer pa ga bo preobrazila. Že volitve leta 1990 so dale dovolj jasno slutiti, da je bila smer preobrazbe natančno določena in da Edvard Kocbek sploh ni bi v zavesti tega, kakšno pošast bo s svojo formulacijo spustil v slovenski prostor.

Slovenski narod se je v sedemdesetih letih od Dolomitske izjave res preobrazil: vendar je njegov razvoj potekal v smeri, ki bi morala vsakogar, ki mu je res mar do njega, skrbeti. Spričo svoje majhnosti in ogroženosti se je odprl socializmu bolj, kot bi tedaj kdorkoli lahko predvidel. Preobrazil se je v socialistično komponento, ki pa ni bila izvorna lastnost prostora, ki mu je zgodovinsko pripadal. Ta je bila protestantska etika dela, ki smo jo prevzeli od nemškega kulturnega prostora. V tisočletju lastne zgodovine smo namreč Slovenci pripadli – z vključitvijo v krščanstvo še sploh – zahodnih sferi civilizacije prav preko etike dela. Če delaš in upoštevaš sadove lastnega dela ter tistega, ki ti to omogoča, se ti ne bo nič hudega zgodilo. Tudi danes po tej logiki deluje razviti svet, od osi gospodarskega pogona Evropske unije, Nemčije in Francije, do dežel anglosaksonskega sveta, Združenih držav Amerike, Avstralije, Velike Britanije, pa Japonske in Skandinavije, kot modelov, ki so se razvili na tej osnovi.

Slovenci smo bili prav zahvaljujoč tej logiki leta  1945 bolj razviti kot južna Avstrija. Vendar so vsa naslednja desetletja, vključno s prejšnjo nedeljo, to razliko poglabljala. Izgubljali smo na nacionalnem standardu, tik pred osamosvojitvijo smo pristali na dnu narodovega ponosa. Avstrijski dohodki so bili 8. večji kot onkraj severne meje.  Socializem je tedaj po Kocbekovem receptu dosegel najnižjo raven v slovenski zgodovini: bili smo del propadlega balkanskega eksperimenta, ki ga je tam nekje v sovjetskih akademijah Džerdžinskega začel Josip Broz, nadaljevala pa sovjetska rdeča armada, ki je leta 1945 »osvobodila« največji del naše nekdanje domovine, Jugoslavije. Slovenca leta 1990 je bilo sram biti Jugoslovan: zato se je rodila samostojna država.

Vendar se je sčasoma tehtnica prevesila nazaj. Socializem je postal dominantna določilnica političnih programov, prakse v domovini, medijske aktualnosti in vsega, kar izražamo s pojmom družbeno življenje. Socializem se je po Kocbekovi formuli vcepil v bit slovenskega naroda: le volitve leta 2004 so ga za minimalen trenutek postavile pod vprašaj.

Vendar slovenski socializem, kot vsi socializmi nasploh, ni minil brez želje po denarju in stvareh, ki ta eksperiment spremljajo, najprej pa po oblasti. Oblast pa je bilo mogoče vzdrževati le na ta način, da je država državljanom kar naprej zagotavljala, da bo za njih poskrbela. To so naša devetdeseta leta, ki segajo še v današnji čas. V socializmu namreč si namreč ni bilo mogoče predstavljati, da bi človek lahko za karkoli poskrbel sam, kot so to dnevno udejanjali ljudje v zahodnih demokracijah. Ne samo da ni mogel, tudi smel ni. Bil je v celoti odvisen od matere države.

Zoran Janković ni zaman že dve leti nazaj patentiral Titovo ulico v Ljubljani: kot smo pisali v oktobru mescu, je ustavno sodišče RS – je pa v celoti v oblasti politične levice - sprejelo to možnost, ker je želelo v predvolilni boj vnesti temo Josipa Broza – ali njegovih namestnikov – kot ekskluzivnega skrbnika slovenskega naroda. Zoran Janković se je tako v nedeljo uveljavil kot »drugi Tito«, četudi zanikan in četudi s hipoteko kaznivih dejanj, se je v psihoanalitični podzavesti marsikaterega volivca izenačil z nekdanjim maršalom: človekom, ki reže kruh s tako lahkoto, kot seka glave. Mati, oče in delodajalec hkrati.

Prav nedeljske volitve so Slovenijo z zmago Zorana Jankovića vrnile v mehki trebuh Balkana. Slovenci smo globoko zadihali s pljuči, ki smo jih izgubili z osamosvojitvijo. Vendar to ni bilo brez škode tudi za protagoniste dogajanja. Milan Kučan, ki mu je vnovič uspel veliki met, to nedeljo ni mogel biti brez kančka grenkobe. Iz slovenskega zgodovinskega spomina se je namreč izbrisal kot osamosvojitelj: še več: prihodnje zgodovinopisje bo zlahka raztolmačilo, da je bil spor slovenske (njegove) zveze komunistov s srbsko plastika: da je hitel vso zgodovino slovenske države nadoknaditi tisto, kar je januarja 1990 izgubil. Vrnitev v komunistično jugo-slavijo.

Na Kučanovo žalost pa se ponavlja osamosvojitvena dilema: Nemčija, Avstrija, Francija in Evropska zveza so razumele težnje po slovenski svobodi in nam pomagali. Angela Merkel, predsednik Evropskega parlamenta, finski premier in serija evropskih imen so pred volitvami jasno podprli slovensko opozicijo. Ta kretnja je bila enaka kot dve desetletji nazaj, ko je naši državi res šlo za nohte. V nedeljo je veliki svet tako hotel, da se dokončno osamosvojimo. Slovenski volivci tega sporočila niso razumeli. Razumeli ga bodo, ko bo spet na pragu podobna grožnja kot leta 1991. V današnji Evropi, kjer narodi z najvišjim naporom volje iščejo preživetje, se zdijo slovenske volitve 2011 kot ime jadrnice, tri leta nazaj umrlega Jureta Šterka: če je bila najprej Slovenija, je bila ob jadralčevem izginotju samo še senca tega: Lunatik.