Pri aferi stalna pripravljenost ni šlo toliko za vsebino kot komunikacijsko nespretnost vpletenih, ki je mejila že na nesposobnost. Omejena argumentacija, s katero je Mramor opravičeval dodatke, je bila strel v levo, napoved vračanja nezakonitih izplačil v obrokih pa v desno koleno. Milostni strel bi lahko ministru zadal premier, a je sprejel drugačno odločitev in Mramorja obdržal v svoji ekipi.
A tudi tu ni šlo brez težav. Tiskovna konferenca, na kateri je javnosti sporočil svojo namero, je bila vrhunec komunikacijskega amaterizma, ki na Gregorčičevi postaja vsakdanja praksa. Namreč, argument Cerarja, da je Mramor nepravilnosti izvajal pred nastopom ministrske funkcije, ne zdrži presoje zdravega razuma. Pa kaj če še ni bil minister, je kraja javnega denarja kaj manjša, če je bila storjena, preden je gospod postal minister?! Pred časom odstopljena ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar je dolgo pred nastopom funkcije prejemala vrtoglave zneske, pa jo naslavljamo z nekdanja. Enako velja za Klavdijo Markež, ki je zaradi prepisanega magisterija odstopila po zgolj nekaj dneh ministrovanja. Obe bi se, če bi imeli priložnost za politično preživetje, verjetno po Mramorjevem zgledu tudi pokesali in priznali napako, a sta morali sprejeti odgovornost. Mramor je to le nakazal. Nobenega dvoma ni, da je dvojec Cerar-Mramor deloval usklajeno, zato tudi ponujenega odstopa ne moremo jemati resno. Politične odgovornosti tako ni sprejel nihče, kar je popoln odmik od predvolilnih obljub predsednika vlade.
Vrhunec nespretnosti pa je bil listek na govorniškem odru predsednika vlade, prepognjen A4-format, s katerega je Cerar medijski javnosti sporočal: »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.« Kaj je pesnik s tem želel povedati, še danes ni jasno nikomur, jasno pa je, da je za hudomušen poskus preusmerjanja pozornosti izbral napačen trenutek. Še več, zdelo se je, da vsega skupaj ne jemlje resno, čeprav je bila vsebina tiskovne konference vse prej kot lahkotna, vendarle je šlo za prihodnost enega Cerarjevih najpomembnejših ministrov. S takšnim načinom komuniciranja še najbolj spominja na nekdanjega prvega človeka UKC, ki je z aroganco in cinizmom – spomnimo se zgolj izjave o vladi družine Baričič – prilil še dodatnega olja na (medijski) ogenj. Kako se je zgodba končala, vemo, gospod Baričič danes ni več direktor največje bolnišnice.
Še bolj absurdno je, če zapis ni bil dejanje iz obupa, temveč povsem resno sporočilo ali celo začetek rebrandinga premierja. Nekakšen simbolni prehod od etičnega in moralnega politika do izvajalca in reševalca problemov države. Če nič drugega, bi za kaj takšnega potreboval merljive in vidne rezultate, s katerimi bi podkrepil svoje sporočilo. Cerar pa tudi po letu in pol vladanja poleg analiz (zdravstvo) in padlih reform (davki) nima pokazati ničesar. Negativen in celo posmehljiv odziv javnosti je bil zato pričakovan, pa naj je premier mislil resno ali želel zgolj preusmeriti pozornost javnosti.
A zgodba se ne bo končala samo pri bolj ali manj zabavnih zapisih v medijskem prostoru, politične posledice bodo daljnosežne. Padec javnomnenjske podpore, ki bo nedvomno sledil, je še najmanj, kar lahko skrbi predsednika vlade. Da ne uživa več zaupanja javnosti, je ne nazadnje ob napovedi odstopa ugotavljal tudi Mramor sam. Cerarju večjo težavo pomeni dejstvo, da je zaradi preživetja ministra moral žrtvovati lastni politični kapital. In navkljub (začasnemu) preživetju je Mramor postal mlinski kamen vlade, invaliden minister brez vsakršne kredibilnosti, s katero bi lahko javnost ali pogajalske partnerje prepričeval v svoj ali vladni prav. Glavni akterji v pogajanjih z vlado so Mramorju takoj sporočili, da nima mandata za pogovore, pozivi k razrešitvi pa se bodo le še nadaljevali. Smeji se lahko sindikatom, županom in drugim skupinam pritiska, ki bodo v naslednjih tednih in mesecih stopili pred ministra in s posmehom zavračali njegove argumente.
Posledično izgublja tudi Cerar, ki se bo težko znebil bremena Mramorjevega preživetja. Pričakujemo pa lahko nove in nove afere, saj bodo povračilni ukrepi in boj za prevlado v vladi na površje prinesli marsikaj. Zato ni nemogoče, da spremljamo začetek nekega konca, kot primerjava se ponuja razpadanje Pahorjeve vlade, ki se je sesula sama vase prav zaradi bitk na Gregorčičevi. Če nič drugega, je ranjeni Cerar obsojen na politično hiranje brez možnosti za kakršnekoli premike, le popoln preobrat v javnem mnenju ga lahko reši političnega groba, ki si ga je izkopal s privolitvijo na Mramorjev obstanek. Predpogoj za vstajenje pa je zavedanje in odprava napak, začenši s katastrofalno komunikacijo in kadrovsko politiko.
Je Cerar dovolj moža, da mu to uspe, ali bo – obdan z ljudmi brez hrbtenice, ki bi se mu drznili nasprotovati – nadaljeval življenje v svojem mehurčku, oddaljen od realnosti in težav, s katerimi se sooča slovensko gospodarstvo, zdravstvo itd.? Če obvelja druga, verjetnejša različica, je na dobri poti, da se pridruži falangi svojih kadrov, ki so hitro prišli in še hitreje odšli s političnega prizorišča.