»Publicista« Blaž Zgaga in Matej Šurc sta konec prejšnjega tedna začela volilno kampanjo za državnozborske volitve. V jedru njunega dejanja je promocija nenavadne knjige, o kateri so pisali vsi mediji. Njen naslov je Preprodaja – v imenu države, gre pa z n-to delo v ciklu slovenska orožarska afera iz osamosvojitvenih dni. Do sedaj sta izdala že kar precej materiala, polna optimizma pa sta na tiskovni konferenci napovedala še ves cikel papirja, ki bo narod osrečeval v prihodnjih letih.
Njun založnik, Rok Zavrtanik, direktor za to specializirane založbe Sanje, je posebej opozoril na prispevek francoske novinarke Florence Hartman, ki je izid dela pozdravila, čeprav ga ni ne brala ne razumela, ker slovensko preprosto ne zna. Ob predstavitvi monumentalnega zvezka te »sodobne slovenske enciklopedije« sta Zgaga in Šurc razkrila skrivnost svoje uspešnice: hoteč skrivati svoje vire, ne moreta namreč govoriti o tem, a podatki so preverjeni, resnični in so se dogodki res zgodili. »Ni naša naloga dokazovati«, to naj počnejo sodišča, sta prepričana sklenila predstavitev.
Pri tem omenimo, da sta bila ista Zgaga in Šurc pobudnika peticije 571 novinarjev, ki so z enakim vatlom »resničnosti in verodostojnosti« tedaj po Evropi blatili slovensko vlado. Ob upoštevanju tega dejstva bomo razumeli, zakaj je prav ta neslanost začela volilno kampanjo. Volitve decembra 2011 so volitve medijev, na ta način pa bitka, kako fantazijske izmišljije zavijati v tak papir, da bo vse skupaj imelo praznični videz: volili bomo dva dni pred Miklavžem.
»Ni naša naloga dokazovati«, to se je do sedaj izkazalo kot optimalna formula blatenja in vlačenja neresnic iz blata do ljudi in nazaj. Ker ima človek od vse nesnage večkrat kalne oči, ni zato zaman opozoriti, za kaj v zadnji medijski ofenzivi tranzicijskih medijev pravzaprav gre.
Levica svojo moč uporablja za izvajanje najbolj tveganega manevra, odkar je na oblasti. Boruta Pahorja, ki mesec pred volitvami še opravlja delo predsednika vlade, želijo zamenjati z Zoranom Jankovićem, v istem dnevu so pripravili tudi presenečenje: Gregor Virant, ki ga želijo plasirati kot kooperativni člen bodoče velike koalicije Kučanovega »nacionalnega sporazuma«. Pri »promoviranju« Gregorja Viranta gre za podoben poskus kot leta 1996 pri »lansiranju« Marjana Podobnika in njegove stranke. Da bi ta cilj dosegla, mora levica uničiti dve osebi. Prva je Borut Pahor, ki so ga onemogočili do stopnje, da mu stranka sploh še ni pripravila volilnega programa. To je prostodušno izjavil pred nekaj dnevi. Popolnoma ga morajo tudi umakniti iz medijev in mu odvzeti sleherno pozornost javnosti, saj se morajo glasovi Socialnih demokratov preliti k listi Zorana Jankovića. Janšo pa morajo uničiti s podtaknjenimi aferami.
Na veliko sinhronizacijo medijev s tranzicijsko politiko naletimo vse povsod: vsak dan jo kaže informativni program Tomaža Peroviča na POPTV: Virant je bil dolgo pripravljeni adut, sedaj pa je na tej TV skoraj toliko kot Petra Krčmar ali Matjaž Tanko. Razumljivo tudi je, da najbolj trži prav stavek »Nikomur nič ne dolgujem«. S temi besedami od sebe podi demone izdajstva in strahu pred razkritjem. Ta poved, tako kot nič, kar se dogaja v slovenski tranzicijski krajini, ni resnična: svojo kariero nekdanji minister dolguje stranki SDS, zadnji prestop pa apetitom Kučanovega zaledja in njihovi organski potrebi po eliminiranju Janeza Janše.
Ista formula se je te dni preselila tudi na nacionalno TV. V oddaji Pogledi na predpraznični četrtek smo »pogrešali« Boruta Pahorja. Večina je mislila, da je sodelovanje v zadnjem hipu odklonil, a se je kasneje izkazalo, da v omizje sploh ni bil povabljen. Pa je uradni predsednik vlade RS. Namesto njega sta prišla Janković in Virant ter še nekaj statistov (v političnem smislu, sicer so zelo uspešni gospodarstveniki v zasebnem sektorju), vsi pa so imeli nalogo ponuditi okvir, v katerem bi zasijala politična daljnovidnost in opravilna sposobnost prvega in drugega. Pa ni sijalo nič, razen luči v studiu, vodja opozicije pa je bil ob takem manevru previdno zadržan. Vse preveč očitno je namreč bilo, da želijo sedaj izkoristiti vsako priložnost, da bi Virant eventualno zasenčil Janšo, ob tem pa Janković še bolj zažarel.
Vendar je to izredno tvegani manever, najprej zaradi tega, ker Virant niti približno ni oseba formata, ki bi lahko ogrožal Janeza Janšo. Tudi njegov program ne seže dlje od urejevanja razmer v javni upravi, njegove liste pa so čista neznanka, kar je – mesec pred volitvami – skrajno tvegano za njihov uspeh.
SDS je volitve leta 2008 izgubila, ker ji ni uspelo zmagati v dveh volilnih enotah ljubljanskega območja. V njih bo na Pahorjev račun zmagal Janković (nekaj še na račun LDS in Zares), ampak potem se preštevanje zmagovitih enot za Zorana Jankovića utegne nehati. V slovenski Istri, ki gravitira k Trstu bolj kot k Ljubljani, župan prestolnice ne more računati na velik uspeh. Veljaki večjih mest na vzhodu države so mu povedali, da ga čez Trojane ne spustijo. Neodvisna anketa ene od ameriških tvrdk, opravljena za Radio Krka (na omrežni skupini 07), je pokazala, da tam Jankovića in Viranta ankete komaj upoštevajo.
Strašanski medijski zagon, ki sta ga bila favorita Virant in Janković deležna še pred desetimi dnevi, se po evforičnem začetku počasi seseda sam vase. Nismo prepričani, da bo tranzicijski levici uspelo trend vnovič popraviti. Žal pa moramo verjeti, da svoj primanjkljaj poskušajo nadomestiti z novo afero, ki bi jo podtaknili vodji opozicije ali prihodnjemu ministrskemu predsedniku.
Zgage iz Kučanovega zakulisja namreč nikoli ni konec.