Kolumnisti

Če si spomenik zasluži Cristiano Ronaldo, si ga tudi Boris Pahor

Deli na:
Če si spomenik zasluži Cristiano Ronaldo, si ga tudi Boris Pahor

Elvira Miše Miklavčič

Na račun postavitve najrazličnejših spomenikov je bilo od nekdaj zelo veliko žolčnih razprav.

Od uradne odkritja kipa Borisa Pahorja sredi ljubljanskega Tivolija je minilo že nekaj tednov, kritiziranju njegove izdelave in same postavitve pa zlepa ni videti konca. Tudi sicer je bilo na račun postavitve najrazličnejših spomenikov tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu od nekdaj zelo veliko žolčnih razprav. Spomnimo se samo vseh polemik in nasprotovanj sorodnikov glede postavitve spomenika dr. Janezu Drnovšku v Zagorju ali starejše zgodbe o postavitvi Prešernovega spomenika v Ljubljani.

Kipar Ivan Zajec je moral zaradi medijske afere, ki je izbruhnila po objavi fotografije osnutka kipa v časopisu v Österreichische Illustrierte Zeitung bronasti, vlitek spomenika celo razrezati in izdelati novega. A tudi z novim takratna medijska peresa niso bila zadovoljna. Danes je Prešernov spomenik, ki je luč sveta uradno ugledal 10. septembra 1905, kljub temu eden izmed najbolj popularnih ljubljanskih spomenikov.

Ker gre pri teh kipih za javno izpostavljena umetniška dela, ki so na očeh, pa tudi na dosegu roke, skoraj vsem, ima tudi svoje mnenje o njih vsak slehernik. Sploh na začetku, ko je delo na novo umeščeno v javni prostor. Nekatere moti kakovost izdelave in umetniška (ne)vrednost kipov, druge njihova velikost, tretjim ni všeč izraz na obrazu tako upodobljene osebe, četrte moti izbor kraja, kjer tak spomenik stoji, še najpogosteje pa se javnost ne more zediniti okoli tega, ali je postavitev določenega spomenika sploh smiselna in potrebna ali ne.

Totalitarni in avtoritarni režimi vsaj pri slednjem niso kaj dosti komplicirali, spomenike najrazličnejšim vojnim junakom in (še živečim) političnim veljakom, ki so na prav absurden način skozi umetniško upodobitev želeli spornemu režimu dati javno legitimiteto, so postavljali kot po tekočem traku, kakopak brez javnih razprav, po političnem dekretu. No, za njihovo odstranitev nekaj desetletij pozneje je bilo potrebnega bistveno več demokratičnega konsenza, do katerega pa v nekaterih nekdanjih komunističnih državah tudi po nastopu tako opevane demokracije kljub vsemu ni prišlo.

Zagotovo je tudi tistih nekaj na silo porušenih kipov v ljudeh vzbudilo nekakšen vsesplošen odpor do postavljanja kipov, kaj šele v nadnaravni velikosti in za časa življenja upodobljene osebe. Kot da je s tem kaj narobe, da se še za časa življenja na piedestal postavi ljudi, ki si to zares zaslužijo. Če si to zasluži nogometaš Cristiano Ronaldo, ki ima že nekaj časa na rodni Madeiri svoj muzej in bronasti kip, visok 2,4 metra in težak kar 800 kilogramov, nedavno pa je tam dobil še svoj drugi doprsni kip, si tudi pisatelj Boris Pahor več kot zasluži na lastne oči videti svojo dvometrsko bronasto podobo!