Josip Turk je sorodnik Milana Kučana, njegov stric. V času, ko je bila posneta fotografija, je stopal v peto leto življenja. Teh podrobnosti ne bi razgrinjali do takih potankosti, če se ne bi v njih razodevalo ključno sporočilo naše sodobnosti. Kako? »Stric, mož mamine sestre pa je leta 1941 Madžare pričakal kot veliki madžaron. Po vojni leta 1945 je bil justificiran na dvorišču soboškega gradu.« (Milan Kučan, povzeto po Delu, 30. oktobra 2001). Milan Kučan se tukaj ograjuje od dejanja svojega strica: v zvezi z njegovo usodo tudi po dobrega pol stoletja ne kaže nobene prizadetosti. Kar hoče sporočiti, naj bi bil podatek, da je bil on sam (in njegova ožja družina) imun za take spodrsljaje. A kot je navada pri najvišjih partijskih funkcionarjih, njihov »jezik v jeziku« razodeva prav nasprotno od tistega, kar navidezno povedo.
Ko so Madžari aprila 1941 okupirali Prekmurje, je namreč njegov oče Koloman Kučan ostal ravnatelj šole, četudi je madžarski okupator slovenščino izgnal iz učilnic in sploh iz javnosti. Koloman Kučan je bil tudi voditelj predvojaške vzgoje, skratka tujce je v resnici »pričakal kot veliki madžaron«. Kasneje je vstopil v madžarsko vojsko, bil zajet na vzhodni fronti, prisilno mobiliziran v ad hoc rekrutirano jugoslovansko brigado in padel kot partizan v Srbiji. Možev odhod v vojsko pa ni motil Marije Kučan, matere Milana Kučana, da bi za njim ne prevzela ravnateljevanja pod madžarsko okupacijo.
Tako trdijo viri v Prosenjakovcih, ki Marijo Kučan povezujejo z izrednim znanjem prav madžarskega jezika. Konec zgodbe, ki smo jo delno rekonstruirali delno po raziskovanju kolega Igorja Kršinarja, delno po odlični knjigi Dejana Kaloha Ko boter spregovori o sebi, delno po sklepanju in pričevanjih zgodovinarjev, bi bil takšenle: Koloman Kučan bi se po največji verjetnosti znašel na isti strani zgodovine kot njegov sorodnik Josip Turk: z njim bi delil tudi bridko usodo, nova oblast bi ga obravnavala kot »madžarona«. Za današnji čas sicer to ni nič nenavadnega, a v poletju 1945 so zaradi tega padale glave.
In se določale človeške usode za desetletja naprej. Koloman Kučan je bil za biografijo najvplivnejšega Slovenca pozitivno retuširan. Umrl naj bi kot vnet patriot, ki je dal največ za vnovično svobodo domovine (za to primerjaj pričevanje Jurija Gustinčiča v hagiografskem filmu Mojce Pašek). Kar je še bolj pomenljivo za namen našega zapisa je, da je do te retuše prišlo že zelo zgodaj, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je brezmadežnost partijskih karakteristik sinu Kolomana Kučana omogočila bliskovit prodor proti vrhu oblastniške hierarhije. A ta retuša ni bila toliko korektura kot preprost izbris. O očetu in materi najvplivnejšega Slovenca ne vemo ničesar resničnega, čeprav že 22 let živimo v demokraciji in je ta človek nenehno z nami. Milan Kučan je svojega očeta (in delno mater) izbrisal, zato da je lahko v totalitarnem času prispel tja, kamor so ga vodile ambicije. In v demokraciji – glede na formulo, da so danes dovoljene sanje, jutri pa je nov dan – na vrhu tudi ostal.
Usodno pa se reč zaplete, če upoštevamo, da gre za najmočnejšega človeka zadnjih desetletij in da je njegovo dejanje – po logičnem sklepu – moralo biti obvezujoče tudi za okolico, ki jo je soustvarjal. Ta »okolica« pa je republika Slovenija. Če vodja lahko »izbriše« očeta, potem je njegovim podanikom dovoljeno tako rekoč vse. S to formulacijo pa stopamo v neko občutje, ki ga normalni ljudje v Sloveniji razumejo pod pojmom čudenja. To je že nekaj desetletij najmočnejši duhovni in čustveni mehanizem, s katerim se ljudje sprašujejo, kako je preprosto mogoče. Ko opazujemo anomalije v vseh pojavnih oblikah, od govorice do velike afere – in če se s tem spoznanjem zazremo v bližnjo preteklost – potem opazimo, da smo postali narod nenavadnih spraševalcev, ljudi, ki ne razumejo, kako se lahko kaj takega sploh dogaja. Najbolj zgodovinska formulacija zagate »kako je mogoče« je bila, ko je prav isti Milan Kučan aprila 1990 premagal Jožeta Pučnika.
Ta vzklik smo potem žvečili in žvečili, dokler ni postal pravo geslo slamnate republike. Ni tako debele knjige, ki bi zajela vse »kako je mogoče«, od kreditnih krčev slovenskih bank, tajkunskih prevzemov, medijskega enoumja (o vprašanju lahko premišljamo ob gledanju informativnega programa RTV SLO ali POP TV), korupcije v pravosodju do Klemenčičevega instrumenta torture drugače mislečih. V današnjem dnevu lahko s tem vprašanjem razlagamo letenje s falconom, politiko Alenke Bratušek, napovedano obdavčevanje ali vrnitev Zorana Jankovića v Pozitivno Slovenijo. To je tudi edino, kar pojasni »fenomen« Gregor Virant, Peter Jambrek in še toliko drugih.
Kako je mogoče, da je Milan Kučan izbrisal očeta in njegovo eksistenco prilagodil potrebam svoje kariere? In da je tak človek prvi v republiki? To je mogoče zgolj zato, ker se nismo nikoli poslovili od totalitarnega koncepta. Navidezno smo zakorakali v demokracijo in se z vsakim trenutkom bolj radovedni ozirali okrog, kaj je pravzaprav narobe. Če zatajiš očeta in to uporabiš za vzmet v karieri, čisto vse. In če ti ljudstvo sledi, še toliko več.
Nekaterih stvari se Slovenci pač še nismo vprašali. A prav tako vprašanje vzpostavlja našo svobodo in našo prihodnost, kolikor ju še imamo.