V času glasnega pirovanja ob proslavljanju »petinsedemdesete obletnice revolucije« (april, maj), se je avtorju tega zapisa oglasilo precej ljudi, ki jih je »varuh gledalčevih pravic na Hanzi TV«, Lado Ambrožič tako ali drugače prizadel. Slišal sem te in druge zgodbe: v nekajletnem maratonu, v katerem bo pravica na koncu zmagala (RTV bo namreč poročala o oprostitvi v zadevi »krive obdolžitve« Jožeta Pirjevca), bo večina od njih (po poprejšnjem privoljenju ljudi) postala del javnega spomina. Kot Ambrožičev general in njegovi zločini.
A posebno presunljivo je bilo pričanje, ki sem se ga najmanj nadejal. Tu ga preformuliranega Ladu Ambrožiču zastavljam v obliki naslednjega vprašanja: »Ali drži, da je izkoristil sodelavko na RTV SLO in imel z njo (hkrati) dva otroka, za katera ni skrbel: še več, videl naj bi ju le enkrat v življenju, po triindvajsetih letih?« Vprašanje ne more biti predmet tožbe, ker je preprosto vprašanje. Pričakujem, da bo Lado Ambrožič nanj odgovoril z »da« ali »ne«. To pričakujejo tudi vsi tisti, v očeh katerih se Lado Ambrožič vzpostavlja kot garant »gledalčevih pravic«. Pozitivni odgovor bi imel namreč usodne posledice: kako boš lahko pravičen do drugih, če do svojih otrok nisi. Torej Ladu Ambrožiču, če svoje delo jemlje resno, tega ne bo težko zanikati.
A še bolj usodna je stvar, ki zadeva njegovega očeta, »partizanskega generala«. Ivu Žajdeli je namreč vnovič postregel z lažjo. To mu je postalo rutinirano opravilo: tako je ravnal že leta 2006 in isto bo napravil spet in spet. Pri tem ga za vrat drži Cankarjev stavek, ki pravi: »Odgovoril nisem, ker odgovora nisem vedel« (Konec, Podobe iz sanj, 1918). Zato se mu tudi zapiše tale poved, ki jo bomo zajeli z največjo žlico. Namreč: »Ivu Žajdeli gre za kriminaliziranje čelnih ljudi NOV in POS, Kardelja, Kidriča, Rozmana, Kvedra in še koga, torej za razvrednotenje našega upora« (Lado Ambrožič, Reporter, 23. maj 2016, str. 62). Pri tem ima prav. Ivu Žajdeli gre najprej za resnico: iz nje izvaja kartezijansko logično konsekvenco na področju javne morale. A ta predpostavlja obtožbo zločina, katere pravni korelat je obtožnica na sodišču, torej kriminaliziranje krvnih deliktov.
Kako prav ima Ivo Žajdela, se pokaže, ko primerjamo zločine slovenskih poklicnih »revolucionarjev«, to je množičnih morilcev, ki jih Ambrožič navaja, s standardi Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu. In vzamemo osebi, ki sta se v negativni kolektivni spomin zapisali najgloblje, Željka Ražnatovića - Arkana in Slobodana Miloševića, s posebnim poudarkom na njuni medsebojni odgovornosti.
Obtožnica zoper Arkana je bila podana slabo leto pred njegovo smrtjo. Kolikor se ve, je slednjo organiziral prav srbski vožd z namenom preprečiti poveljniku paravojaških tigrov, da bi se z obremenilnim pričevanjem zoper oblast v Beogradu izognil dosmrtni ječi na Nizozemskem. Marca 1999 je tožilec Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (angl. ICTY) objavil obtožnico proti Željku Ražnatoviću - Arkanu. Po njej je bil Arkan kriv za 24 zločinov proti človeštvu (člen 5 statuta ICTY), grobih kršitev ženevske konvencije (člen 2 statuta ICTY) in kršenja vojnih zakonov (člen 3 statuta ICTY) za naslednja dejanja: prisilno pridržanje približno trideset muslimanskih moških na neustrezno prezračevanem prostoru v velikosti približno pet kvadratnih metrov; nadalje: prevoz dvanajst nesrbskih mož iz mesta na odmaknjeno lokacijo v vasi Trnova in njihovo streljanje, pri čemer je bilo ubitih enajst moških in kritično ranjen dvanajsti. Naprej: prevoz približno sedeminšestdeset bošnjaških muslimanov iz Sanskega Mostu na osamljeno mesto in njihovo streljanje, pri čemer jih je bilo ubitih petinšestdeset in ranjena dva preživela, nadalje prisilno pridržanje približno petintrideset muslimanskih bosanskih mož na neustrezno prezračevanem prostoru v velikosti okoli pet kvadratnih metrov, odrekanje dostopa do hrane in vode, ki je povzročilo smrt dveh moških.
Obtožnica navaja tudi, da je bil Arkan posamično odgovoren za zločine, očitane mu v tej obtožnici, v skladu s čl. 7 in 1 Statuta ICTY, prav tako pa kot vodja tudi kazensko odgovoren za dejanja svojih podrejenih, v skladu s čl. 7 in 3. statuta ICTY, saj je imel ves čas popolno pooblastilo za usmerjanje in nadzor vseh dejavnosti članov njegove paravojaške enote.
In kar je še pomembneje: Arkanovo ime se pojavlja tudi v sočasni obtožnici zoper Slobodana Miloševića, v kateri je prvi naveden kot eden najpomembnejših udeležencev združevanja z namenom široke zločinske dejavnosti.
Za slovenske »revolucionarne« razmere bi obtožnica ne mogla biti bolj pomenljiva. Če se omejimo na Lada Ambrožiča - Novljana, izstopata dve dejstvi. Seznam storjenih zločinov je v tem primeru bistveno daljši in vrstno bolj raznolik. Poleg pobijanja vojnih ujetnikov (to očitajo Arkanu) je na njegovi listi še pobijanje civilistov, celo otrok (Mavsarjeva družina), nadalje pobijanje partizanov znotraj lastnih enot. Predzadnji odstavek Arkanove obtožnice pa razveljavi tudi Ambrožičev argument, češ da je bil Lado Ambrožič - Novljan v času poboja Mavsarjeve družine nekje drugje in za to ne more biti kriv. Prav zato je kriv ali kriv je kljub temu: »saj je imel ves čas popolno pooblastilo za usmerjanje in nadzor vseh dejavnosti članov njegove paravojaške enote«, po analogiji. Tudi če pustimo ob strani, da so večino časa vojne partizani res bili paravojaška enota (primerjaj D. Blumewitza v njegovih analizah slovenske državljanske vojne) in predpostavimo, da so bili redna vojska, to v ničemer ne zmanjša Novljanove krivde: Slobodan Milošević je bil namreč od vseh priznana uradna srbska oblast. Njegovo ime se v haaški obtožnici prav zato pojavi ob Arkanovem.
Če pa primer prenesemo na celoto slovenske revolucije in revolucionarjev, lahko zgolj preprosto spoznamo, v kakšni shizofreni državi živimo. Glede na to, da smo edini v Evropi, kjer častimo zločin, lahko haaško sodišče povabimo v Ljubljano. To bi bila velika priložnost za mednarodno promocijo naše dežele. Bomo vsaj v nečem prvi.