Ta teden se je sprožila še ena »institucija« iz tega reda, to je Društvo pisateljev Slovenije. V zadnjem času ga nismo slišali, da bi opozarjalo na krivice, ki so jih pisatelji doživljali pod nedemokratičnim sistemom. V primerjavi s časi pred osamosvojitvijo tudi ni bilo glasu, kako naj domovina naredi usodne korake v prihodnost.
ečidel je tako rekoč molče samevalo. Odmevno je bilo zgolj pri dveh dogodkih. Prvi je bilo razkritje dosjeja Filozof, ki je dokazovalo, da je sedanji predsednik te organizacije sodeloval s SDV, ko je bil dopisnik v Londonu. Nič novega, kajti pri istem so zasačili Mitja Meršola: vrsta tistih konformistov, ki so si z vestjo kupovali dobre službe v inozemstvu, se je pač podaljšala.
Drugi dogodek je nenehno nastopanje vodstva DSP v kampanji zoper ukinitev ministrstva za kulturo. To DSP počne iz organske nuje: ni še bilo dejavnosti v zadnjih dveh desetletjih, ki bi ga bolj zaposlovala. Kako tudi ne, ministrstvo za kulturo je bila banka ali pralnica denarja za veliko »potreb« ljudi, ki se s takšno »kulturo« in takšnim »pisateljstvom« dobro preživljajo. Podobni so Jankovićevim volivcem: tak človek na oblasti je porok, da se njihovi privilegiji ne bodo zmanjšali. Kjerkoli v javni sferi v državi je podobna situacija.
Mitja Meršol je kot odgovorni urednik organiziral Delo in bedel nad cenzuro; Udba je »oblikovala« Vena Tauferja, da pri DSP opravlja enako delo; nad Olimpijskim komitejem Slovenije že enaindvajseto leto bedi Janez Kocijančič, nekdanji šef partije. Ustavno sodišče je imel nekdaj na skrbi njegov kolega, Ciril Ribičič. Ko pa gre v državi zares, vprašajo zvezo borcev, nekdanjo oboroženo pest revolucije.
Vse se financira iz proračuna – država v državi je državljane vzela za talce, dobrih štiristo tisoč zaposlenih preživlja pol milijona upokojencev in skoraj dvesto tisoč parazitov take vrste, kot smo jih popisovali v prejšnjih odstavkih.
Vsi se vsak dan utrjujejo v dveh smereh: ena je potrjevanje partijskega izročila s prilagoditvami, ki jih zahteva telematska družba. Druga je smer ohranjanja proračunskih privilegijev. Nikjer nihče ne pozna najmanjšega obotavljanja, če gre za »partizanstvo« ali denar.
Vzemimo tokrat – simbolično – v pretres Društvo pisateljev. V zadnjem tednu je bil Kokos (Koordinacija samoupravnih interesnih skupnosti na področju ohranjevanja privilegijev) zelo dejaven. Vlado Žabot, Veno Taufer in Boris A. Novak so hiteli prepričevat javnost, da umetniki niso paraziti družbe in da potrebujejo svojo banko oziroma ministrstvo. V istem času je iz Pariza prišlo opozorilo, da so dejanja nekaterih članov Kokosa strašljivo enaka početju italijanskih fašistov oziroma taboriščnih kapov med drugo vojno. Dramski igralec je na predvečer 8. februarja to prvič izrazil, ko je govoril o smradu in »smrdenju« ministra, ki je komaj začel svojo službo. Boris A. Novak se je pri Petru Kolšku in Mitji Meršolu (Delo) silovito razpisal o ščurkih, smradu, dezinfekciji (uredniku je poslal celo (anti)insekticiden pozdrav, vse to bo predmet sodne obravnave), skratka podpisanega določil kot zalego, ki jo je treba zapliniti, zmečkati ali drugače odstraniti. To je bila zgodba prejšnjega tedna.
Ko me je to doletelo, sem se ozrl okrog in opazil dve publikaciji Borisa A. Novaka iz zadnjega časa. Ena je zbornik o Dušanu Pirjevcu - Ahacu, koder obljublja, da bo spisal partizanski ep v čast junaški trojici komandantov, ki je napadla Lož. Zadnji člen svete triade ni nihče drug kot Stane Semič - Daki, o katerem Slovenski bibliografski leksikon pravi: »Dne 23. nov. 1943 je s svojo in II. slov. udarno brigado uničil domobransko postojanko Grahovo.«
Isti vir navaja isti datum in isti kraj še ob nekom drugem: »France Balantič, smrt, Grahovo pri Cerknici, 23. novembra 1943.« Wikipedia navaja še dva stavka: »Balantič je sodil v tisto večino slavistov, ki se je zgodaj vključila v OF, z njo pa se je povezal preko krščanskih socialistov.« O njegovem koncu pa: »V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik. Dva dni potem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali.«
Boris A. Novak piše slavilni ep morilcu Semiču - Dakiju, ki je pokončal enega največjih ekspresionističnih pesnikov v 20. stoletju! Ob tem, da to niti najmanj ni njegov edini zločin. Še huje je, da najdemo v Novakovi knjigi Dlaneno platno – ki je izšla z velikio proračunsko podporo – Sonetni venec.
Bralec takoj zazna, da je ta pisan v ekspresionistični maniri in da presenetljivo spominja na Balantičevega, čeprav ne premore njegove popolnosti. Vidi se, da je Novak smisel poeme grobo prilagajal potrebi po rimi (in ritmu), česar pesnik, ki da nekaj nase, tega ne počne. Tako: »Previdna dlan postilja praznik tkiva.
Življenje je napeto kot tetiva Na lok telesa svete porodnice« (BAN, str. 50). Očitno je, da je avtor potreboval besedo »tkiva«, da je dobil rimo s »tetiva«, v tretjem verzu pa je za napolnitev metruma spet potreboval »svete«, čeprav ne prva ne zadnja beseda nista smiselni in sta zgolj mašili. Taka je tudi »mlečna nežnost orlice do mladiča«, pri čemer nas o nesmislu take formulacije pouči podatek, da ptiči pač niso sesalci.
Nadzornih institucij v Sloveniji ni niti v financah niti pri kaznivih dejanjih. Kako naj obstaja neodvisna kritika in »visoko renomiranim« članom Kokosa dopove, da njihovi izdelki (njihova združba ali partija) niso tisto, kar oni verjamejo (upajo), da so?
Ta vlada je edino jamstvo, da nekoč poleg optimalne države dobimo tudi – optimalne pesnike. Take, za katere bo privilegij beseda sama.