»Ker je vznesenost prekrščevalcev, zdaj ko so na oblasti, brezmejna, se vse bolj počutijo bogove: Boštjan M. Turk se je tako lotil spreminjanja božjih zapovedi. Dodal je še enajsto, ki jo je treba smiselno, kadar to zahtevajo strankarski cilji, uporabiti namesto pete, tiste, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Enajsta zapoved govori takole: odreci se očetu in materi ter ju prekolni takoj, ko ti kakšen ´analitik´ našteje njune grehe. Teci na grob in odnesi svečko, ki si jo včeraj prižgal, kajti njuno ni božje kraljestvo, in zgodi se SDS-volja. Če ne, če se boš še naprej pisal Boris A. Novak, namesto da bi se preimenoval v Janeza Janšo (ne, pardon, tudi to se lahko maščuje, preimenuj se v Ivana Novaka), če ne boš takoj očeta in matere zatajil, če ne boš na Zboru za republiko opravil najtemeljitejše javne tovariške samokritike, potem vedi: so razbeljena železa tudi za tvojo ramo. In je uradno zapriseženi stigmatizator: Boštjan M. Turk.« (Tanja Lesničar Pucko, Dnevnik, 10. aprila, str. 14.)
To ni kakšno poročilo iz cesarsko-kraljeve blaznice (kakor se je ob ustanovitvi imenovala klinika na sotočju Save in Ljubljanice, danes psihiatrična rehabilitacijska ustanova, P. U. K. Polje), temveč »resen« zapis v osrednjem slovenskem časopisu. Gre sicer za nekoliko bolj izstopajoč prispevek v seriji zadnjih zapisov v režimskim medijih, katerih namen ostaja prej ko slej isti: ščititi partijsko državo na njenih vitalnih področjih, med katere sodi najprej kultura. Partijska kultura je stara toliko kot revolucija sama. Lenin je namreč govoril o potrebi tako imenovanega proletkulta, to je umetnosti, ki bo ščitila revolucijo in se v celoti napajala iz njenih nedrji. Vezana bo – v razmerah današnjega časa – na proračun: ta ji bo zagotavljal preživetje in po svojih ekspoziturah (Prešernove nagrade, nagrada kresnik) tako »kulturo« tudi vzdrževal v njenih privilegijih.
Ob podelitvi letošnjih Prešernovih nagrad smo videli v živo, kako tak »scenarij« deluje. Predsednik komisije za podeljevanje te vrste odličij, Jaroslav Skrušny, je namreč nastopil zoper sedanjo vlado, češ da ukinja ministrstvo za kulturo. Skrušny je namreč izšel iz Nove Revije, ta pa se je pod Tomažem Zalaznikom specializirala za pranje denarja iz proračunskih jasli. Zalaznik pripada partiji prav toliko kot njegova založba: zadnja njegovih žena se je namreč hvalila, da ji je vstop v partijo leta 1985 omogočil napredovanje na fakulteti. To je bilo natanko dve leti pred začetkom demokratičnih procesov na Slovenskem. Tedaj v partijo niso vstopali niti ljudje, ki jim je ta pomenila karierni obet. Ali pač?
V teh krogih se bo tudi dogajalo, da bodo isti ljudje odločali, kdo bo sprejet v pisateljsko društvo in hkrati kdo bo dobil ugledno nagrado kresnik. V primeru Gorana Vojnovića je to delo opravila Vanesa Matajc, ki hkrati v Društvu slovenskih pisateljev skrbi za to, da bi vanj (v milje posvečenih prejemnikov proračunskih dotacij) ne vstopila nezaželena oseba. O tem je pisal Reporter v zvezi z Borutom Korunom, katerega roman o Orinoku je Peter Kajzer uvrstil med nepozabna dela slovenstva v 20. stoletju, Društvo slovenskih pisateljev pa ni našlo »motivacije«, da bi Boruta Koruna uvrstilo med svoje člane. Korun očitno ne razmišlja s partijsko, temveč s svojo glavo.
Reporter tudi poroča, da je bil Veno Taufer, zdaj predsednik Društva slovenskih pisateljev, Udbi toliko ljub, da ga je po priporočilu enega hujših krvnikov v enobeju, Dušana Pirjevca - Ahaca, poslala – namesto Sandija Čolnika – v London, na dopisništvo BBC. Taufer vse to zanika, a dejstva govorijo namesto njega.
»Prekrščevalci« (glej uvodni odstavek) na Slovenskem nimajo veliko dela. Vse bolj se namreč zdi, da temeljne plasti slovenske inteligence niso nikoli sprejele osamosvojitve kot ključnega dejstva naše modernosti. Z osamosvojitvijo mislimo na prelom s partijsko miselnostjo, na vstop v tip evropske družbe, kjer se bo človekova vrednost (in vrednost njegovega dela) ocenjevala ne po tem, koliko je blizu partijskim (proračunskim) donatorjem, temveč po tem, kaj pomeni sam po sebi. V tem smislu je prav »slavljenec« Dnevnikovega peresa, Boris A. Novak, strel v prazno. Novak, Taufer in drugi v Društvu slovenskih pisateljev osamosvojitve nikoli niso sprejeli kot ključne vrednote. Kučanov odlikovanec – poprej pa odlikovanec SZDL – Boris A. Novak se v Sloveniji – in slovenščini – nikoli ni počutil doma. V hvalisavi biografiji, ki si jo je sam sestavil, lahko preberemo naslednji podatek: »Posledica tega, da se ni rodil v Sloveniji, je ta, da ni bil slovenski državljan. To je po naključju odkril po rojstvu svojega drugega otroka leta 1987. Takrat sta z ženo dobila pismo iz ljubljanske kresije. Tako so se vsi skupaj (Boris, njegova mlajša brata ter starši) odločili, da iz praktičnih razlogov uredijo to zadevo in zaprosijo za slovensko državljanstvo. Vendar pa na kresiji, kjer so to urejali, niso bili preveč prijazni. Prišli so namreč brez očeta, ki je bil takrat bolan. Prisilili so jih, da so ga v hudi vročini pripeljali s seboj, zgolj zato, da bi pred njimi podpisal tiste listine.
Boris A. Novak pripada slovenstvu »iz praktičnih razlogov«. Ker partije ni bilo več na stičiščih zgodovine, se je njegova družina odločila, da postanejo »Slovenci«. Boris A. Novak je tudi napisal – to je edinstveno dejanje, kajti ne najdemo ga pri nobenem od živečih pesnikov – odo izbrisanim. Ko je pred desetimi leti nastopil v Trenjih POP TV in ga je voditelj vprašal, kaj kani storiti glede izbrisanih, je razločno povedal, da bo v slovenščini nehal pisati, če Drnovškova vlada ne bo vprašanja izbrisanih uredila tako, kot se partiji spodobi. Obudila Jugoslavijo.
Boris A. Novak je pomembna ikona postpartijske oblasti na Slovenskem. Kot Dušan Jovanović je predstavnik tiste »elite«, ki je svojo pomembnost vedno gradila na sozvočju s partijo. Njegov oče je sežgal ključni dokument osamosvojitve, kopijo dokumenta, ki je povzročil razpad Jugoslavije.
Ta očitno še ni čisto umrla: iz praktičnih razlogov jo mnogi še danes vzdržujejo pri življenju. Proračunske debate pa se prej ko slej osredotočajo na eno samo spoznanje: če si v resnici pisatelj, potem tiskaj knjige sam po sebi; če imaš ljudi, ki te bodo brali, imaš tudi publiko, ki bo tvojo knjigo kupila. Vse drugo je manipulacija, v Sloveniji partijske narave, kot večina drugih.