Izključitev Aleša Hojsa iz NSI je dejanje, ki zaključuje pomembno politično periodo v tranziciji. Bilo je pričakovano, o njegovih koreninah smo obširno pisali. Nova Slovenija se je s prihodom Ljudmile Novak v celoti spremenila v transmisijsko stranko. To pomeni, da mehanizmi odločanja niso na Cankarjevi ulici v Ljubljani, temveč v obnebju Kučanovega klana. Ko je Janez Škrabec napovedal, da bo volil NSI, ker je pač najbližje Forumu 21, so padle zadnje maske. Zveza s podjetnikom in kulturnikom iz letališkega terminala Čehovo je v NSI predvsem tajništvo, katerega jedro je vzgojila Hilda Tovšak, Peterletova tajnica (in kdaj še kaj več). To obvladuje teren in po nareku izloča moteče. V NSI sedaj (kot v SLS) ni več poštenega, inteligentnega in verodostojnega človeka. Kot v času Pol Pota in Rdečih Khmerov takšne karakteristike pomenijo nujno smrtno obsodbo (izključitev, linč). Spomnimo se samo primera Radovana Cerjaka, ki je moral oditi (tudi) zato, ker je ustavno sodišče sprejelo njegov predlog za prepoved poimenovanja Titove ceste v Ljubljani. Robert Ilc, Jernej Vrtovec in drugi so ponosni na svoje delovanje. Kaj kapne še njihovim espejem, ki so jih odprli prav v času, ko so zasedli politične funkcije. Šef za zveze pa je vselej prisotni Marko Pogorevc. Ta ustvari tudi do pol milijona evrov prihodka na leto. Splača se biti načelen, bi rekla Ljudmila Novak.
A vse se je začelo že ob samem formiranju prvih političnih strank v Sloveniji. Danes vemo, da je za vsem bila Udba: ta je natančno izbrala ljudi, ki so bili poslani v demokratične stranke. Zadostiti so morali različnim kriterijem. Bodisi da so bili udeleženi v povojnih pobojih in so se tako omadeževali z nedolžno krvjo (France Bučar), bodisi so kazali neverjetno gorečnost do partije (Dimitrij Rupel, na katerega je Zemljarič postal pozoren, ko je z neverjetno ihto rinil nazaj v ZKJ), bodisi so bili njeni funkcionarji na službenem položaju (za Huberta Požarnika so ljudje v SKD vedeli povedati, da je bil partijski sekretar UPK - Moste Polje, to sem slišal v 90., a dokazati ne morem). Nekateri so bili že prej tudi varnostno preverjeni. Najbolj »znamenit« primer te vrste je »vir SDV znotraj RKC« s številko 0013606-00207, Lojze Peterle.
Tu se moramo prav v zvezi z njim ustaviti pri aferi, ki je do danes ostala nerazjasnjena, povezana pa je z naslednjim korakom pri osamosvojitvi, z vstopanjem v evropske integracije. Imenuje se »Oglej«. Peterle je jeseni 1994 napravi katastrofalno napako, ki bi imela lahko nuklearne posledice za slovensko zahodno mejo. V svoji nečimrnosti je hotel dokončati pogajanja za podpis pridružitvenega sporazuma, ko je že odstopil in ni imel nobenih pooblastil več. S pogajanj v Ogleju je v šifriranem jeziku slovenski strani informacije posredoval Rok Šteblaj. V Ljubljani je bil na drugi strani nihče drug kot znanec iz prvih odstavkov, Marko Pogorevc (Leon Marc, Kristjani za demokracijo, Ljubljana, 1998). Vprašanje, ki ostaja, je, ali je Marko Pogorevc takrat igral s Peterletom ali pak s tistimi, ki so ga hoteli kompromitirati, na ta način pa zaustaviti oz. postaviti v dvom približevanje Slovenije EU. Takrat je bil to še skriti cilj Kučanove paradržave, danes, dvajset let po tem, o njem odkrito govori.
A Peterle si je s Pogorevcem »pomagal« tudi pri svoji drugi katastrofi, pri predsedniških volitvah 2007. Tedaj je bil šef njegovega štaba in je premeteno poskrbel, da »pomlad« ni dobila svojega moža na prvem mestu republike. Peterletova pamet pač ne nese daleč. A za to je bil idealen člen udbovske transmisije. A slednji je bil en sam mož in ena sama stranka na pomladni strani premalo. Na »ljudski« strani so tako že na začetku angažirali ljudi iz nekdanjih povezav. Ti niso vzniknili v jutru slovenske pomladi. Slovenska kmečka zveza, ki so jo vodili, je leta 1989 hotela v koalicijo, a ne z Demosom, temveč s tedanjo ZSMS. Kako tudi ne, Janez Podobnik je bil njen kandidat, vse to kaže arhivsko gradivo. Šele močni intervenci Ivana Pučnika, brata Jožeta Pučnika, se lahko zahvalimo, da je šla tedanja SKZ v koalicijo z Demosom. Familiarne povezave v SLS so bile tudi priročen vzvod, s katerim je Udba klan Oman - Podobnik delila, povezovala in združevala s »Peterletovimi« in vsem vladala. Če je namreč en član družine tvoj, boš preko njega obvladoval vso familijo. Tako smo bili priča grotesknim situacijam, ko so člani družine Podobnik - Oman prestopali iz ene v drugo stranko, se združevali, spet razdruževali, ljubili, prepirali, sovražili in si vse v perspektivi naslednjega prepira – odpuščali.
V kateri družini pa si njeni člani – namesto da bi si povedali vse zvečer pri mizi, dopisujejo po pismih bralcev v medijih. Navajamo zgolj zadnji primer takšne abnormalosti: »V Reporterju z dne 16. 6. 2016 v poročilu iz glavnega odbora SLS navajate trditev Marjana Podobnika, da mi je grozil z izsiljevanjem Peter Vrisk, kar pa ni res. Nikakršnega izsiljevanja ni bilo. Do mene ni nikoli prišel niti Peter Vrisk niti kakšen njegov predstavnik. Res je samo to, da nisem hotel podpreti Cirila Smrkolja, kar sta pričakovala Marjan Podobnik in Franc Zagožen. Ivan Oman, Zminc« (Reporter, Pisma in odgovori, 23. 6., str. 54). Oman in Podobnik sta v razmerju tasta in zeta, pa potrebujeta občila, da si povesta, kaj je bilo res in kaj ne?!
Negativna energija, za katero so odgovorni od Udbe vodeni ljudje, je simbolično najbolj vzniknila prav ob 25. obletnici osamosvojitve. Vsi so se med sabo sprli kot še nikoli poprej. A tudi to je bil del natančno pripravljene dramaturgije. Tako kot je bil od začetka. Upanja, da bodo ti ljudje v teh kombinacijah v prihodnje kaj napravili, ni. Kučanov Klan Danila Slivnika obširno popisuje razmere v demo-krščansko-ljudskem (pomladnem) taboru. Že tedaj so bili vsi sprti, že tedaj so v imenu Udbe eden drugemu stregli po položaju. Šele z odhodom vseh, ki jih je politična policija inficirala, lahko nastane nekaj novega. A napor je vreden truda.