Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Na zemljevidu sramote

Deli na:
Boštjan M. Turk: Na zemljevidu sramote

»Dr. Danilo Türk je Slovenijo postavil na zemljevid svetovne diplomacije.« S temi besedami je predsednik vlade Miro Cerar prejšnji teden komentiral propad kandidature za generalnega sekretarja ZN, ki se je je s podporo udbovskega zaledja polotil častilec zadnjega šefa politične policije v nedemokratičnem režimu. Ob takšni sramoti za Slovenijo bi pričakovali vsaj besedo, dve obžalovanja ali celo realne analize, zakaj je do debakla na East Riverju prišlo. A izkusili smo pospešek v nasprotni smeri. Poved Mira Cerarja tako ostaja silovito sporna, in to kar z nekaj zornih kotov.

Najprej: je neresnična. Danilo Türk Slovenije ni postavil na svetovni (diplomatski) zemljevid. Nasprotno: tja je prišla kljub njegovim prizadevanjem. Pred plebiscitom je namreč Türk objavil v Delu članek, v katerem je zanikal mednarodnopravno veljavnost plebiscita. Prosluli kandidat za najvišjo funkcijo na planetu je tako nasprotoval slovenski samostojnosti že od ideje same naprej. Slovenijo so na svetovni zemljevid postavili tisti, ki se niso ukvarjali ne z Miro Cerarjem ne z Danilom Türkom. Logično, da je  biti na diplomatskem zemljevidu možno le, če si na dejanskem, geografskem zemljevidu. V tem smislu je tu najprej slovenski narod, ki je konec osemdesetih let dosegel zrelost, kakršne mu danes primanjkuje. Potem je tu Cerkev pod vodstvom Alojzija Šuštarja. Tu so osamosvojitelji, dejanski. Potem je tu množica Slovencev po svetu, ki so v danem trenutku znali ubrati prave strune pri vladah držav, v katerih so živeli. V ZDA sta bila to Marija in Jože Bernik, npr., v Vatikanu pa Štefan Falež, ki ga vse prepogosto pozabljamo. Prvi veleposlanik RS pri Svetem sedežu, ki je naslednji mandat zavrnil, ker se je Milan Kučan preveč vtikal v odnose med RS in Vatikanom, je bil človek, ki je dobesedno postavil Slovenijo na zemljevid svetovne diplomacije. Vatikan prvi priznal neodvisnost RS tudi (ali predvsem) zaradi potrpežljivega pregovarjanja Štefana Faleža. Ob omenjenih je še mala armada drugih, ki je postavljala v tujini Slovenijo na svetovni zemljevid diplomacije. Zadnji med njimi je prosluli Danilo Türk.

A zakaj ga Miro Cerar omenja kot prvega?  Zaradi partijskega refleksa, ki ga je sedanji predsednik vlade pil z mlekom. Ne pozabimo, da je bila njegova mati namestnica okrožnega oz. temeljnega javnega tožilca v letih, ki jih imenujemo svinčena sedemdeseta. Tedaj so ljudi zapirali zaradi verbalnega delikta. A ta kasta posvečenih ima sebe za nezmotljivo: karkoli napravijo, je prav, preprosto zaradi tega, ker so to napravili oni. Če se tudi v resničnosti ne izteče tako, pa je kriv notranji ali zunanji sovražnik, ki nenehoma »sabotira« nezmotljivo avantgardo.

Ko je vrhovno sodišče razveljavilo odločbo velenjskega CSD, ki je koroška dečka sramotno odvzelo starima staršema, je Dejan Židan, strankarski šef ministrice Kopač Mrakove mirno izjavil, naj jo pustijo nadaljevati delo. To pomeni, da jo pustijo nadaljevati ugrabljanje otrok iz družinskega zavetja! Ob tem ponovno opozarjamo na odlično analizo Boruta Pogačnika, ki je s stališča stroke ugotovil, da sta koroška dečka še v hujšem položaju kot slovenski obsojenci v zaporih. A partija (Židanova stranka je neposredna naslednica ZKS) – nič!

Refleks nezmotljivosti izhaja iz prepričanja o popolnoma suverenem položaju v stvarstvu. Vsakršen zločin je mogoče storiti v tem imenu. Aleksander Ranković je v referatu v beograjski zvezni skupščini januarja 1951 sporočil, da je bilo v državi od leta 1945 do leta 1951 ubitih 568.000 ljudi,  3.777.776 pa je bilo zaprtih. To se je takrat zdelo tako samoumevno, kot se danes Miru Cerarju zdi poved: »Danilo Türk je Slovenijo postavil na svetovni (diplomatski) zemljevid.«

A ta nezmotljivost se ne nanaša samo na trenutek ravnanja, na sedanjost, temveč sega tudi v preteklost. Segala bi tudi v prihodnost, če bi bilo teoretično mogoče. »Teza« o nekdanjem predsedniku kot postavljavcu Slovenije na svetovne mape, je razumljiva v širšem kontekstu. Ta sega v čas revolucije 1941, za katero so Cerarjevi prepričani (npr. predsednik DZ Brglez), da pomeni temelj osamosvojitve. Po tej logiki je prvi osamosvojitelj tudi zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan. Dejanski osamosvojitelji so bili v tem procesu zgolj v napoto. Kako tudi ne, saj je dal vodja manevrske zaščite 27. junija 1991 sestreliti bratski helikopter s peterokrako, ki je krožil nad predsedniško palačo in odmetaval konfete, iz njegovih zvočnikov pa se je slišala ponarodela Slovenija, od kod lepote tvoje. Dobro da je bil Kučan s staro gardo toliko priseben, da je že marca 1991 zahteval ukinitev slovenske vojske. Drugače bi se nam gotovo ne izšlo.

A šalo na stran. Kot komunisti in njihovi mentalni sorodniki ne trpijo nikogar zraven sebe v sedanjosti – poglejte samo medije, ki jih obvladujejo, in videli boste, da je povsod pogled zgolj en, to je njihov – tako je tudi s preteklostjo. Danilo Türk naj bi Slovenijo postavil na svetovni diplomatski zemljevid, kajti Milan Kučan naj bi bil tisti, ki je Slovenijo osamosvojil. Nikogar drugega v zgodovini ne sme biti. Viktor Blažič je njihovo mentaliteto že zdavnaj spregledal: Ta etablišment je namreč preveval revolucionarni duh, tako da je samega sebe doživljal kot začetnika čisto nove epohe, spričo katere je vse, kar se je zgodilo pred tem, veljalo za dogajanje nižje vrste, za nekak jutranji somrak pred stvarjenjem pravega sveta. (...) Slovenska zgodovina, torej čas, v katerega že vstopajo poskusi vzpostavitve lastne državnosti, se je torej smela začeti šele s trenutkom, ki so ga določili komunisti (vsekakor po 22. juniju 1941) in za heroje te zgodovine so se spet smela razglašati izključno samo imena iz epopeje o zgodovinskih dejanjih partije.« (Viktor Blažič, Svinčena leta, str. 161).

Primerov takšnega ravnanja je v slovenski zdajšnjosti toliko, da nikakor niso izjeme: so pravilo, zato smo mentalno in gospodarsko tudi tam, kjer smo. Zunaj zgodovine, predvsem pa diplomacije.