V teh dneh bomo ali smo obhajali obletnici, ki sta še pomembnejši od junijskih. Namreč definitivno monetarno osamosvojitev, ki je nastopila z rojstvom tolarja kot nove valute. In drugo, še pomembnejšo: odhod zadnjega vojaka iz RS, 26. oktobra osamosvojitvenega leta. Tedaj je RS začela tudi dejansko izvajati vojaški nadzor nad celoto svojega ozemlja. Brionski moratorij, ki je bil v krogih zveznih oblasti delno razumljen tudi kot poskus obnove nekdanje SFRJ, je bi preč in bitka je bila dobljena. Vsaj tista na vidnih frontah.
V zaledju pa se je z vso silo obnovila partijska država, ki je v letih 1990–1991 izgubljala svojo vitalno moč. Njene sadove lahko opazujemo kot vzporeden produkt, ki ga je para-sistem ustvaril v procesu nenehnega razgrajevanja civilizacijskih prvin ter vsakršne človeške in moralne normalnosti, ki jih so jih v naš prostor prinesla demokratična gibanja v osemdesetih letih. A danes naj bi bili osamosvojitelji tisti, ki naj bi osvoboditveni zalet nastajajoče republike zavirali ali v njegovem imenu počeli nezaslišane stvari. Najbolj izstopajoča žrtev v tej smeri je brigadir Anton Krkovič: najprej Patria, sedaj zadeva Merlak (nesmisel afere je dočakal že premnogo analizo): z zavrnitvijo ovadbe za »dvojni umor« je te dni prišlo do malega zadoščenja, a kaj vse je morala že prestati njena žrtev (in kaj jo eventualno še čaka), lahko samo ugibamo. Ampak – za protiutež – Nina Betetto – s sramotno košarico z ESČP – kandidira za ustavno sodnico.
Tisti, ki so osamosvojitvi dejansko nasprotovali, so prikazani kot borci za samostojnost in obratno. Kršitelji človekovih pravic so kandidati za najvišje pravosodne funkcije v državi. Vendar sta se ob petindvajsetletnici monetarne osamosvojitve v relativnem zatišju medijev zgodila še dva pomenljiva dogodka. Nove Ljubljanske banke ne bodo prodali, čeprav je bila takšna volja evropskih institucij. »Srce zveri« ostaja nedotaknjeno. Najbrž bodo iz nje pobrali denar, ki smo ga vanjo naložili davkoplačevalci, jo dodatno osušili in potem kupili s kakšno firmo, ki bo slišala na Safti ali podobno podružnico.
V istem tednu je Banka Slovenije pripravila spominsko slovesnost, namenjeno počastitvi rojstva tolarja. Udeležil se je je ves državi vrh. Nastopili so različni govorniki, med njimi tudi Marko Kranjec. V slavnostni dvorani palače, ki daje prostor BS, je Kranjca predstavljal napis: »Marko Kranjec: prvi finančni minister Republike Slovenije« (MMC RTV SLO, Če bi morali spet uvesti svojo valuto, so tolarske izkušnje neprecenljive, druga fotografija). A resnica je dosti drugačna: Marko Kranjec je zaradi nestrinjanja z (monetarno) osamosvojitvijo odstopil z mesta finančnega ministra 8. maja 1991. 9. maja 1991 ga je nasledil Dušan Šešok. Slovenija je rojena 25. junija 1991, ko Kranjca ni bilo več na finančnem ministrstvu. V tranzicijskih medijih je šla ta poneverba mimo brez kakršnegakoli komentarja. Dovolj za stanje duha četrt stoletja po samostojnosti.
Vsi ti dogodki, ki jim lahko prištejemo še neverjetno servilnost medijev ob vsakršni zadevi, ki bi načela »ugled« katera od favoritov zakulisja (Türk, Janković), kažejo na veliko psihopatologijo družbene atmosfere, v kateri živimo. In tu prihajajo do usodnejše ugotovitve o stanju duha v jubilejnem letu ob četrtstoletnici samostojnosti. Vse zlorabe, ki so se dogajale od Demosovega konca naprej (delno tudi v njegovem času), so imele politično podporo odločujočega dela državljanov RS. Ti so v tej periodi (z redkimi izjemami) izvolili takšno večino, ki je omogočala »stricem« nemoteno oblast. Pri tem so se slednji resda posluževali skrajnih sredstev: umora (Kramberger), ugrabitve poslancev (Pucko), v Evropski zvezi od leta 2004 naprej pa mehkejših manevrov: prevare (Desus, Cerar), umetne povzročitve padca vlade (Bratušek) in drugega, računajoč vselej na medijski, gospodarski in drugačen monopol v prostoru.
A nikakor ne bi bilo mogoče reči, da se je vse to zgodilo zoper voljo vseh državljanov. Nasprotno: politiki, ki so se prodajali za ovce in bili hkrati preoblečeni volkovi (Milan Kučan, stranka LDS), so naleteli na pozitiven sprejem pri delih (večinske) javnosti. Posel maskiranja njihove dejanske narave so uspešno opravljali mediji, a vendar … Kako je nekaj takega mogoče? Večino odgovora gre iskati v dejstvu, da pri nas leta 1990 ni prišlo do dejanskega preloma. Ta bi pomenil obsodbo sistema in njegovih voditeljev, to je lustracijo, ki bi s seboj prinesla kazensko-materialno odgovornost za storjena dejanja. A tako je vse ostalo isto in stara miselnost se je nadaljevala.
Kako usodno je to, kaže ugotovitev, ki jo je Jože Pučnik izrekel na koncu svoje poti, jeseni 1998. V njej se brez dvoma skriva facit premisleka o narodu, ki se mu je za vse, kar mu je sam poklonil (nihče v zgodovini mu v političnem smislu ni poklonil več od njega, to je zamisel in izvedbo državnosti), oddolžil s tem, da ga je dvakrat zaprl in potem še brezsramno zavrnil. Na koncu življenja se je oče Demosa vračal v Slovenijo v istih ritmih kot v času izgnanstva v Nemčiji. »Raziskovali so posledice dolgoletnega zapora na nekdanjih kaznjencih iz prejšnjega režima, in po tem, ko so s temi raziskavami prišli do zaključkov, so naredili korektivno raziskavo na normalnih preizkusnih osebah, tistih, ki niso bile v zaporu. Na splošno presenečenje so ugotovili, da je komaj kaj razlike. To se pravi: sistem, ki je deloval izven zapora, je bil v svoji učinkovitosti silno podoben tistemu, ki je deloval na spoznavno strukturo človeka na svobodi. Med prostostjo in celico ni bilo razlik. V zaporu je bil pendrek, lakota, bunkerji itd., zunaj pa prijazni smehljaji tovarišic, ki so razlagale resnico o preteklosti.«
Tem besedam ni kaj dodati. Razumejo jih vsi, ki s Slovenijo, četrt stoletja po samostojnosti, niso zadovoljni. Teh pa je veliko, najverjetneje so že tista večina, ki je včasih zadostovala za izvolitev kontinuitete nekdanje oblasti. Če v čem, je v tem kal upanja za vedrejši pogled na nove obletnice.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.