To kolumno piše avtor v Bratislavi, kjer mu je bila dana priložnost predavati o francoski književnosti na Univerzi Jana Komenskega. To je tudi srečna možnost, da glavno mesto Slovaške vidi od blizu. Kakšen napredek od časa padca železne zavese sem! Upravno, gospodarsko in kulturno središče je ena glavnih metropol v širšem območju, predvsem pa turistična atrakcija prvega razreda. Z desovjetizacijo se je modernizirala tudi njegova identiteta. Ljudje (tudi mladi) se zavedajo, kaj je pomenila oblast Rdeče armade in kakšen potencial je država v tem času izgubila. A so vse to nadoknadili, tudi v mentalnem smislu. Komunizem jim vzbuja odpor. Slovaška je medtem postala tudi ena glavnih baz za proizvodnjo pet najbolj razširjenih avtomobilskih znamk danes: od Peugeota, Volkswagna do Kie. Obrati, ki tam delujejo, izdelujejo vozila, ki jih vsak dan videvamo (tudi) na slovenskih cestah.
V primerjavi z zahodnimi metropolami (npr. s Parizom) je vzdušje docela sproščeno. Nihče se ne boji ničesar, nikjer – razen okrog predsedniške palače – ni varnostnikov. Ni migrantov, ni rdečih zvezd. Medtem ko so na bruseljskem letališču uvedli red, ki predvideva triuren prihod pred odhodom letala – potniki so v tem času temeljito pregledani, in to dvakrat, vsakič tudi slečeni in radiografirani – je tukaj vse drugače. Schengen deluje, višegrajska skupina je trdna in svojim prebivalcem daje to, kar želijo v temelju od vsake države: zagotovitev varnosti. Multikulturnost je namreč njeno nasprotje. To je pokopalo zahodni del Evrope. In proces dezintegracije stare celine se je šele dobro začel. Slovenija po svoji majhnosti k temu prispeva pomemben delež. Vloga nekdanjih komunistov in članov SDV v njej je še vedno odločilna. Če bi bila takšna v celotni Evropi, bi se sesula vase.
A kljub temu so v Sloveniji tudi pomembni dogodki. Mednje sodi odlikovanje ljudi, ki so sodelovali pri zavzetju skladišča orožja v Borovnici. To je prejšnji teden storil Borut Pahor. Ker je bila pridobljena največja količina orožja v osamosvojitveni vojni, se je tehtnica prevesila na našo stran. Milošević je popustil. Kmalu je namreč sledil brionski moratorij. Šlo je za junaštvo gigantske razsežnosti. Tri dni so teritorialci v zavetju skrajne konspirativnosti odnašali večinoma protitankovsko in protiletalsko tehniko največje moči iz skladišč JLA, ki so bila vkopana globoko v živo skalo planin poleg kasarne. Ob tem je treba vedeti tudi naslednje. Borovnica je bila glavna zaloga orožja za strateško ključno mesto v zgodovini hladne vojne (za SFRJ, smer zahodna meja), za t. i. Postojnska vrata. JLA je predvidevala, da bi v primeru eventualnega napada pakta Nato ta s tanki in letali poskušal prebiti mejo pri Postojni. Teren je namreč za tak kombiniran napad najbolj primeren. Zato so se tam tudi nasršili kot ogromen jež.
Med vojno so tudi iz kasarne v Borovnici trikrat na dan klicali preko šifrirane zveze, ali je v skladišču vse v redu. In trikrat na dan so dobili odgovor, da. Slovenski teritorialni obrambi je uspelo prodreti v šifre JLA in ji preprečiti, da bi zaslutila kakršnokoli nevarnost. Tudi nihče od obveščevalcev JLA ni posumil, da v malih tovornjakih, ki ponoči vozijo iz skladišča orožja, niso turisti, ki bi se eventualno čez dan sprehajali po borovniških hribih. To je toliko bolj nenavadno, ker je bila JLA v vojni, in je šlo za vojaško skladišče orožja največje razsežnosti. A tam se v času, ko je je bilo skladišče izpraznjeno, ni oglasil nihče.
Zgodba najpomembnejšega odlikovanja v zadnjem desetletju s strani RS ima dve izjemno pomembni izhodišči za naš čas. Jugonostalgija je kult obujanja nekdanje SFRJ. Njeno središče je bil Tito, njegova udarna moč, na kateri je vse slonelo, pa JLA in njeni KOS. V primeru borovniškega skladišča se je pokazalo dvoje. Najprej neverjetna neinteligentnost obveščevalcev JLA in JLA same spričo takšnega dejstva. To je podobno temu, da bi spečemu medvedu odnesel iz brloga zalogo medu in ne bi niti zabrundal. Kje so ti ljudje imeli pamet v kartezijanskem smislu? In bili so v vojni. To preprosto predpostavlja, da je jugonostalgija neinteligentna. To v svojem bistvu je. Borovniški dogodek to dokazuje na prvem mestu. Če je kje David premagal Goljata, ga je v Borovnici.
Drugič: količina orožja, zaplenjena v Borovnici, je bila večja od vsega orožja, ki ga je t. i. partizanska vojska zaplenila t. i. okupatorju ( s katerim je tudi redno sodelovala) v celi vojni, od leta 1941 do 1945. A v partizanskih zaplembah je umrlo približno pet odstotkov slovenskih ljudi, preostalih pet je moralo v prisilno emigracijo. Vsi pošteni pa so v takšni ali drugačni emigraciji še danes. Kakšna je torej dejanska vloga »partizanstva« v državi? A v zaplembi borovniškega orožja ni umrl en sam človek (na koncu je interveniral neki oficir, ki je bil zgolj ranjen). V teh dejstvih se razkriva veličina osamosvojitve in njena dalekosežnost za prihodnje dogodke.
Desovjetizacija Slovenije in njena demultikulturizacija sta torej nujni pogoj našega obstanka. Vse se začne na ravni volje in pameti. Mentalna desovjetizacija Slovenije je še dolga, nekako žalostno podobna četrtemu dejanju Cankarjevih Hlapcev, ko župnik »reformistu«, pravičniku in poštenjaku, učitelju Jermanu pravi nekako takole: »Dolga je pot pred vami in drži v kolobarju, nihče je še docela ni premeril«.
A vsekakor se splača vztrajati, resnica je vselej močnejša od laži in življenje vselej zmaga nad smrtjo (Črna knjiga komunizma).