Za izhodišče tega razmišljanja jemljemo monografijo Dejana Kaloha (Ko boter spregovori o sebi, Ljubljana, 2015), izjemno dokumentirano delo o Milanu Kučanu. Vzporedna pobuda pa prihaja kar od zadnjega šefa CK ZKS samega. V medijih je namreč polno izjav, da ima v zvezi s kazensko ovadbo VSO »mirno vest«. Milan Kučan je naposled spregovoril o sebi. Tu nam najprej hodi v misel eden najlepših stavkov Nove zaveze, Pavlove besede: »Na različne načine je Gospod govoril ljudem po prerokih, v teh dneh zadnjega časa pa nam je spregovoril po sinu« (prevedeno po spominu iz latinske Vulgate). Totalitarni sistemi so bili delo antikrista: poglejte samo Katin ali Hudo jamo. Ljudje, ki so se v njih kalili, njegovi učenci. Antikrist je padli angel, ker je hotel biti isto kot Bog. In knez teme se je vselej slikal v luči, da bi zapeljeval ljudi.
Milan Kučan je po teh kriterijih dvakratni padli angel: v starem režimu je bil nosilec najpomembnejših funkcij, v demokraciji je z mehanizmi zlorabe javnega prostora, neformalnega in zakulisnega delovanja, načrtovanja ter izvedbe političnih diskvalifikacij in medijskih umorov ohranjal svojo oblast. Postal je človek vseh časov. In tak je sedaj spregovoril: »moja vest je čista«. Demokrati in ljudje, ki nam gre za Slovenijo, smo to dojeli kot fantazijsko perverzijo. A smo se zmotili: boter je iztisnil na površje identitetno bistvo, kakršno je pri komunistih povzeto po krščanskem vzorcu: jaz in oče sva eno, pravi Evangelij. Stalin je bil bog, Tito njegov inkarnat. Ko pa je hotel naenkrat sesti na sam vrh prestola – in postati prvi, ga je vrhovno božanstvo zagnalo v temo. Leta 1948 je postal (od)padli angel svetovnega komunizma.
Vest angela zvodljivca sodobne Slovenije je tako čista: to je veljavna formalna poved, samo razumeti jo je potrebno pravilno. Ko je razorožil Teritorialno obrambo, je računal, da bodo jugoslovanski generali nastajajočo Slovenijo zlomili. V to je polagal naslednji in naslednji up. Do konca je poskušal taktizirati z odlaganjem mednarodnega priznanja Slovenije. Ko sta vojna na Hrvaškem in Brionski sporazum (poleti 1991) pokazala, da se kolesa zgodovine od zunaj pač ne bo dalo zasukati nazaj, se je lotil demontaže »od znotraj«. Subverzije v medijih, umazane rabote pri financiranju volilnih kampanj (davčna utaja za tisk brošure Vredni smo dobrega predsednika, se je že pozabila), stotine in stotine udbovskih in partijskih intervenc, ki so imele vse za namen rekonstrukcijo nekdanje SFRJ, predvsem pa političnega konteksta, ki je titoizem sploh vzpostavljal, to je naslonitve na močno Sovjetsko zvezo. Zaverovanost v Putina in kult jugonostalgije sta najmočnejša pokazatelja, kako natačno je mislil s povedjo: »moja vest je čista«.
Razloge Kučanovega pretvarjanja moramo iskati v dejstvu, da je bila samostojna in neodvisna Slovenija, kakršna je bila mišljena z Majniško deklaracijo 1989 ter kasneje izglasovana na plebiscitu, diametralno nasprotje SFRJ, kot države oprte na Moskvo, ideologijo partijskega internacionalizma, ki je izključeval politični pluralizem (strankarstvo), odprto družbo, temelječo na svobodnem tržnem gospodarstvu, neodvisnih medijih in vojaško-strateških zavezništvih na Zahodu, v EU in Natu. Samostojna Slovenija je bila čisto zanikanje sveta, v katerem je Kučan odrastel kot politik in postal eden od desetih odločilnih ljudi SFRJ. Kaj si o samostojni Sloveniji misli, je v krču osamosvojitvenega procesa izrazil z besedami, da to nikoli ni bila njegova intimna opcija.
Tudi zato je svoje omrežje inštaliral tako, da je nenehno in ves čas poskušalo odstraniti skupine, predvsem pa ljudi, ki so v perspektivi treh desetletij gradili na vzpostavljanju Slovenije kot demokratične države, ki je – ipso facto – pomenila nasprotje titoističnemu totalitarizmu. V tem boju je Kučanu uspelo razgraditi vse oponente, začenši s Cerkvijo (bankrot mariborske škofije so napeljali njegovi ljudje). Politike je kupoval, jih uporabljal in odrabljal. Ni pa mu uspelo uničiti večinskega nosilca teh prizadevanj, to je skupino SDS in njenega predsednika. Pravimo skupina, kajti nobena politična stranka na desni (na antititoistični strani) ni preživela, iz preprostega razloga, ker so bile zgolj stranke in so se šle pogubne politične igre (SLS, SKD, Demokratska stranka, Jazbinšek, DL GV, nenazadnje). A SDS je nosilec državniškega in identitetnega programa slovenske države, kakršna bi morala biti: kdor bi hotel uničiti njo, bi moral uničiti najprej slovensko državo, kakršna bi morala biti (in v nekaterih potezah kljub vsemu je). To pa je še vedno nesprejemljivo za veliko število Slovencev. Zato je Kučanovo opravilo v svojem jedru Sizifovo delo: skalo lahko vali do vrha, ampak čezenj ne bo nikoli prišel.
V tej luči se kažejo tudi zadnje intervence Vere Ban kot tragična zmota. Janši očita branjenje položaja za vsako ceno: Janša res brani položaj za vsako ceno, a ne svojega znotraj stranke, temveč pozicijo zadnjega obrambnega stebra v državi, ki še ve razlikovati med tem, kaj je prav in narobe, kaj je belo in kaj črno, kaj je Slovenija in kaj neuvrščena SFRJ. Če bi Janša odšel z mesta predsednika SDS, bi se fronta za vselej podrla. V državi namreč nima naslednika. Prišli bi v kardeljanski pluralizem samoupravnih interesov, v katerem bi Milan Kučan in peščica aparatčikov odločala o vseh. Prikimavali pa bi jim krščanski socialisti ali že kar številna vojska »vsegliharjev«.
Kučan torej ravna kot padli angel ali antikrist: prikazuje diametralno nasprotno podobo tega, kar v resnici počne. Govori, da je nekdo drug, kot to ni in nikoli ne bo. Ker pa po petindvajsetih letih – če potegne črto pod dogodke – uvidi, da ni in da tudi nikoli ne bo uničil identitetnega jedra, ki slovensko državo vzpostavlja, ga navdaja strahoten bes. Ker je totalitaren človek, uporablja totalitarne načine uničevanja svojih oponentov. To, kar skušata Janša in Krkovič v sedanjem času, je zlo, ki mu še nismo bili priča.
Vse najboljše, slovenska država! Predvsem v Kučanovem imenu.