Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Borut Rončević: Deus ex machina

Deli na:
Borut Rončević: Deus ex machina

Deus ex machina, »bog na škripčevju«, je dramaturško sredstvo, s katerim avtor v zgodbi nenadoma in presenetljivo razreši nerešljiv zaplet, in sicer z uporabo nepričakovane intervencije novega dogodka, lika, zmožnosti ali objekta. Pojem izhaja iz Horacove Ars Poetica, v kateri je kritiziral uporabo škripčevja, s katerim so na oder spustili igralca, ki je upodobil boga, ki je rešil problem.

Predlog predsednika republike, ki je v politični zverinjak pred nekaj dnevi vrgel ime Marka Voljča, je morda malce čuden. Vsekakor pa ne gre za presenetljivo potezo, ki je ne bi bilo možno napovedati. Še posebno potem, ko se je izkazalo, da jesenska opcija ne more zagotoviti šestinštiridesetih glasov, in se je začelo nakazovati, da bi to lahko storile desnosredinske stranke. Morda je presenetljivo ime, vsekakor pa nas ne preseneča ta poteza.

Gre za iskanje rešitve z deus ex machina, ki se pojavi od nikoder in z eno potezo raši zaplet. S tem so zaplete reševali že pisci antičnih tragedij. Vendar je treba povedati, da je že Aristotel v svoji Poetiki kritiziral Evripida zaradi prepogoste uporabe tega mehanizma. Menil je, da ustvarjalni avtor rešitev razvije iz situacije in je ne sme reševati z zunanjo intervencijo. Tega več kot dva tisoč let starega nauka dramaturgi slovenske jesenske opcije očitno še niso absolvirali. Njihov kreativni potencial je sicer popolnoma erodiral, pomanjkanje domišljije je očitno. Namesto vsebine – na primer avtentične socialdemokracije, ki je v našem političnem prostoru tako primanjkuje – nam ponuja zgolj vedno nove in nove obraze. Predlogi pa nekako nihajo od nesposobnih do skoraj odkrito vulgarnih. No, morda bi lahko situacijo ocenili kar kot vulgarno nesposobnost.

Predsednikov poskus poseganja v situacijo je bil kar grozljivo neresen. Če je možno že Zoranu Jankoviću utemeljeno očitati, da ni razčlenil koncepta upravljanja države – in mu je zaradi tega propadlo sestavljanje koalicije – pa se je imel s tem v bistvu priložnost ukvarjati vsaj dva ali tri mesece, se lahko še toliko bolj vprašamo, kako bi lahko koncept izoblikoval Marko Voljč. Ta se je še na dan predloga v bistvu ubadal bodisi z bančnimi zadevami bodisi s kakimi dopustniškimi vprašanji, morda s sredstvom proti komarjem. Kaj to pomeni? Kako se bo pogajal, kako bo oblikoval razvojno vizijo?

Brez odsotnosti koncepta bi pa res imeli personalno vlado. Bizarno, ampak pravzaprav še bistveno bolj kot v primeru Zorana Jankovića. A s pomembno razliko, z Marko Voljčem bi za predsednika vlade dobili persono brez realne moči. Ali se iz primera Pahorjeve vlade nismo nič naučili? Naj spomnim, Borut Pahor, predsednik najmočnejše stranke v državi, je imel svojo stranko le na pol za sabo, pa je bil že popolnoma brez moči. Kakšen debakel bi nas čakal šele s človekom brez stranke?!



Ne slepimo se, koncept je zelo pomemben! Ne gre za prazne besede. Slovenija je pred ključnim vprašanjem: kako ta razbiti voz potegniti iz blata? Vprašanje pa ima nešteto podvprašanj, ki se ne končajo pri prodaji nekaj podjetij, zmanjšanju javnega dolga ali vsebini pokojninske reforme. Gre za veliko več. Kaj in kako bomo počeli z javnim sektorjem? Kaj s šolsko politiko? In visoko šolstvo? Kaj z znanostjo, tehnološkim razvojem? Ali bomo oblikovali razvojno mrežo Slovenije? Kaj z gospodarsko diplomacijo? Kako bo naša imigracijska politika podpirala gospodarski razvoj? In še in še in še.

Nekateri, med njimi tudi predsednik republike, so zatrdili, da je bilo dobro, da Zoran Janković nima koncepta. Menda je bila to celo njegova prednost. Da gre menda za človeka projektov. Hudimana, če je tako, potem sploh ne potrebujemo več stranke Socialnih demokratov. Kaj pa je socialdemokracija, če ni koncept? Koncept o tem, kako urejati razmerja na trgu, v državi, v civilni družbi, kako urejati odnose med njimi. Če nekdo podpre človeka brez koncepta, če celo trdi, da je to prednost, bi bilo v bistvu smiselno, da se njegova stranka sama razpusti, saj je v političnem prostoru nepotrebna. Ali pa se na novo izumi. Morda bo v politiko le prišel nekdo, ki meni, da potrebujemo koncept socialdemokracije.

Kako naprej? Pred volitvami, ko so vsi mislili – prav, priznam, to smo vsi mislili – da bo relativno zmago dosegla stranka SDS, so predstavniki jesenske opcije papagajsko ponavljali, da ni pomembno, kdo bo relativni zmagovalec, ampak kdo bo zmogel sestaviti koalicijo. Trdili so, da mora predsednik republike mandatarstvo zaupati tistemu, ki je zmožen sestaviti koalicijo. Da relativna zmaga ni dovolj. Po zmagi Pozitivne Slovenije se je zdelo, da je problem izginil. No, ni izginil. Izbruhnil je takoj, ko se je izkazalo, da Zoran Janković ne zmore zbrati 46 glasov. V tem kontekstu je treba poudariti, da so desnosredinske stranke precej bolj konsistentne. Pred volitvami so trdile – seveda prepričane v zmago SDS –, da mora prvi dobiti priložnost relativni zmagovalec. Vendar pa so enako trdile tudi po šoku volilnega rezultata, tako so trdile do dneva, ko je g. Janković v državnem zboru testiral podporo.

Še najbolj trden med vsemi akterji pa je predsednik republike. Od začetka vztraja v antipatiji do Janeza Janše, v verbalnih in postopkovnih poskusih, da Janez Janša ne bi postal predsednik vlade. Zelo dosleden je v tem, da ne želi in ne more interesa Slovenije postaviti pred svoje osebne interese in antipatije. Pri tem dr. Türku ne očitam njegovega političnega prepričanja. Nikakor, tudi jaz si ne pustim vzeti svojega. Tudi ne trdim, da svoje vloge ne opravlja v okviru formalnih pooblastil. Vendar pa ga osebno prepričanje vsebinsko ovira pri opravljanju tega, za kar ga plačujemo – da je predsednik vseh državljanov te države.

S tem je kar sam pripeljal do položaja, v katerem je njegova vloga skoraj nepomembna. Sprijaznimo se: na deus ex machina ne moremo računati. Poteza je na petih strankah, ki morajo uskladiti svoje razvojne koncepte, sestaviti vlado in te koncepte uresničiti. Če tega ne zmorejo, pa nam res nihče več ne more pomagati.