Vse pogosteje slišimo, a je bilo včasih bolje. To ni nič čudnega, saj se Slovenci hitro staramo, zato se starci in starke z nostalgijo spominjajo časov, ko so bili mladi in so si lahko privoščili zabave pozno v jutranje ure. Danes si že zgodaj zvečer želijo le spati.
Ta ugotovitev sicer nasprotuje Leninovemu nauku, da je domovina tam, kjer je dobro. Upam se mu oporekati, ker je domovina tam, kjer si bil mlad. Tudi moji starši so govorili (sicer bolj po tiho, ker bi to bilo včasih, ko naj bi bilo bolje, lahko nevarno). Govorili so, da je bilo včasih, v stari Jugoslaviji bolje. Jasno, takrat so bili mladi. In moja stara mama je boljše čase preselila še bolj nazaj, v rajnko Avstro-Ogrsko.
Ker sem iz hudo nazadnjaške družine, mislim, da včasih le ni bilo tako dobro. V tem se pridružujem vsem pobitim domobrancem, komunistom in vsem drugim, ki so bili pobiti kar tako. Za tiste, ki so končali v Rogu, Krimski jami, v Barbarinem rovu, na Teharjah ali so preživeli Goli otok in podobna komunistična prevzgojna koncentracijska taborišča po SFRJ, ta »včasih« res ni bil dober.
Ampak če danes tem jugonostalgikom omeniš, da za vse »včasih« le ni bil tako dober, ti takoj zabrusijo, da je prav, da so bili kolaboranti in drugi sovražniki delovnega ljudstva justificirani. Že besedica »justificirani« pove, da je bilo včasih res bolje. Sovražniki so bili najprej pobiti, potem pa obsojeni – brez sodnih čakalnih dob.
Ampak mnogi se navdušujejo nad starimi časi samo osebno. Poznam gospoda, ki trdi, da je včasih bilo bolje. Ko sem ga vprašal, zakaj, mi je dejal, da je recimo kupil nov avto, ga vozil pet let, potem pa prodal za višjo ceno, kot je bila nakupna. Ker nasprotnega argumenta nisem imel, s tem gospodom ne govorim več.
Sicer je bilo včasih res bolje, a ne le pri nas, ampak v vseh socialističnih državah. Vsi so imeli veliko denarja, a zanj niso imeli kupiti kaj posebnega. V primerjavi z zahodnjaki, ki so imeli malo denarja (razen kakšnih sorosev ), a je bilo vsega v izobilju.
Ko sem ob obisku na Poljskem kolegom omenil, da bi prodal dve najlonski srajci, je eden od njih dejal, da jih kupi. Kar takoj je iz žepa potegnil mesečno plačo (kot nekakšen drobiž) in jih kupil.
Zdaj se nekateri spominjajo tudi že časov ob osamosvojitvi. Da je bilo tudi takrat bolje. Zadnjič sem prebral v nakladnem časopisu članek, v katerem pisec nostalgično opisuje 25-letnico rojstva tolarja. Takrat je bilo treba za eno marko plačati 32 tolarjev. Ko smo leta 2007 prešli na evro, je bilo treba za evro (torej dve marki) plačati že 239,6 tolarja. Zdi se, da se piscu toži po tolarskih časih, čeprav je tolar v teh 16 letih padel za 400 odstotkov.
Če bi to pisal kakšen Cerarjev finančnik, bi še razumel. Če ne bi imeli evra, ne bi imeli milijardnih dolgov, ker bi vse to lepo prikrili s tolarsko inflacijo. In naši umni državljani bi bili nadvse zadovoljni, saj bi jim plače in penzije rasle kar vsak mesec. Le kdo bi si razbijal glavo s tem, da se vse draži, ko pa vendar državna denarna tiskarna pridno tiska tolarje, da jih bi imeli vsi dovolj. Tako rekoč čez glavo. A kdo je kriv, da imamo evro. Seveda Janša, saj je bil leta 2007 vladal. Zaradi njega imamo evro in posledično tudi dolgove! Pred tem letom je bilo vse bolje!