Pred kratkim sem v Financah bral komentar, pravzaprav priporočilo vladi, da bi Slovenija lahko prišla do zajetnega denarja tako, da bi kot mnoge države po svetu dala državljanstvo ljudem, če zanj izdatno plačajo. Bodisi v denarju bodisi z investicijami v slovensko gospodarstvo. Tak interes tujcev, zlasti za slovensko državljanstvo, je menda kar precejšen, od Kitajske do Ukrajine pa globoko v Afriko.
Ta predlog je zagotovo pozitiven, čeprav naša sedanja vlada prav pozitivne predloge upošteva z velikim dvomom, razen če ne pridejo iz vrst koalicijskih strank; pa še to se potem vleče in vleče, preden jih modreci iz SMC predstavijo kot svojo idejo.
Omenjeni predlog pa ima tudi grdo plat. Jer namreč nekakšen necivilizacijski odgovor na migrantsko krizo, saj bi Slovenija za prgišče denarja pravzaprav pozabila na kupe ubogih beguncev, ki bi brez naše pomoči umirali brez hrane, vode in strehe nad glavo. Zato razne naše človekoljubne organizacije ne bi bile zanj, ker bi lahko svet rekel, da imamo raje milijone od tujcev, kot da bi milijone dali ubogim.
No, predlagatelj je seveda storil še en korak, da bi njegov predlog v tujini zbudil veliko zanimanje. Predvsem vladi priporoča, naj za bivanje v Sloveniji navduši zlasti Slovenec, ki so se v zadnjih 70 letih izselili v ZDA, Kanado, Nemčijo, Argentino, Avstralijo in podobne bogate države, tam pa uspeli kot podjetniki.
Tako bi vsaj delno zavrnili očitke raznih rdečeličnih človekoljubov, da so proti beguncem; mnogi Slovenci, ki so zlasti po vojni pobegnili v tujino, so bili prav begunci, ki so bežali pred slovenskim in jugoslovanskim terorjem, kakršen zdaj vlada na Bližnjem vzhodu.
Ampak tudi ta lepi predlog najbrž ne bi imel velikega uspeha. Pa ne zato, ker imamo za zunanjega ministra Karla Erjavca, ki mu gre predvsem za to, da se zrine v vsako vladno koalicijo z obljubami svojim volivcem, da bo dal vse od sebe za njihove viške pokojnin. Za naše zdomce je bolj spotakljivo sedanje slovensko koketiranje s starimi časi, ko je naša dična oblast pobila na tisoče zavednih Slovencev. A najbolj »krivi« za tedanje komuniste so bili prav tisti, ki so imeli kakšno imetje ali bili uspešni podjetniki.
Zagotovo Slovenci ali njihovi potomci iz tujine ne bi hoteli tvegati, kajti pri nas se vse pogosteje sliši: »Še premalo so jih pobili!« Še bolj zoprno pa je, da besedico »ste« mladeniči pravega svetovnega nazora zamenjajo s »smo«. In če si Slovenci v zamejstvu ogledujejo naše šolarje in njihove učiteljice s titovkami z rdečo zvezdo, pa imena Titov trg ali ulica, da totalitaristični znak rdeča zvezda sploh ni prepovedan, ampak vse bolj čaščen, potem je to za morebitne slovenske povratnike iz tujine kaj slabo sporočilo. Saj si lahko mislijo, da se jim bo nenadoma zgodilo isto kot njihovim sorodnikom, ki so bili begunci, a jim ni uspelo zbežati. Raznih kraških jam in opuščenih rudniških rovov, ker na veliko zapiramo rudnike, je zdaj pri nas na razpolago še mnogo več, kot jih bilo po »osvoboditvi«. In »Naš Tito« še kraljuje na Sabotinu.
Skratka dokler slovenska oblat, pa vseeno kakšne barve je, ne bo očistila te rdeče nesnage, toliko časa naša ljuba Slovenija ne bo perspektivna za nekdanje slovenska begunce, ki sicer še vedno vedo, kje so njihove korenine. V kraških jamah, v Rogu, na Teharjah, v Barbarinem rovu, na kakih šeststo moriščih.