Kolumnisti

Bodo zaprli vsakega, ki bi javno zagovarjal odpravo tega zlaganega praznika

Deli na:
Bodo zaprli vsakega, ki bi javno zagovarjal odpravo tega zlaganega praznika

Dr. Peter Starič

Razmere so se že tako zaostrile, da morda ni več daleč dan, ko bodo – podobno kot takoj po vojni – zaprli vsakega, ki bi javno zagovarjal odpravo tega zlaganega praznika.

Dogodki, ki jih bom opisal, so bili usodni za vse, kar se je pozneje zgodilo v Jugoslaviji in se nadaljuje v današnji Sloveniji. Zdi se mi, da so Hitlerjev obisk v Mariboru, 26. aprila 1941, ustanovitev Protiimperialistične fronte naslednjega dne ter prvomajska parada v nemški zasedbeni coni Trbovlje–Hrastnik–Zagorje štiri dni potem, nekako med seboj povezani dogodki. 

Čeprav so nas napadli nacifašisti, komunisti niso smeli storiti ničesar proti silam osi oziroma proti Stalinovemu zavezniku Hitlerju. Saj je takrat še trdno veljal pakt Ribbentrop-Molotov, sklenjen 23. avgusta 1939. Potem ko je 17. septembra Stalin vdrl še v vzhodno polovico Poljske, je še naprej pridno pošiljal surovine Hitlerju, da se je lahko uspešno bojeval proti »imperialistom« ter tako opravljal »delo« namesto njega. Takšno prijateljstvo je trajalo kar dve leti.

Trdnost zavezništva med Hitlerjem, Stalinom in evropskimi komunisti se je jasno pokazala v Franciji, ki so jo Nemci zasedli že junija 1940. Tam se komunisti vse leto niso hoteli pridružiti odporu, čeprav ga je general Charles de Gaulle osnoval že pred podpisom francoske kapitulacije. Šele po 22. juniju 1941, ko jim je z napadom na ZSSR dal Hitler povod, Stalin pa ukaz, so se komunisti v Evropi pridružili odporniškim gibanjem. Ker je bilo takrat francosko odporniško gibanje že močno razvito, so si komunisti prizadevali, da bi si ga povsem podredili ter po vojni narediti državo po sovjetskem vzoru. (To jim je de Gaulle uspešno preprečil.) 

Pri nas sta od kapitulacije Jugoslavije do napada na Sovjetsko zvezo minila le dobra dva meseca. Vendar v tem času ni bila ustanovljena nobena osvobodilna fronta, saj je bilo splošno mnenje, da bo treba počakati in potrpeti le še kako leto dni, da bodo sile osi premagane, nakar se bo vzpostavila spet prejšnja Jugoslavija. Komunisti pa so menili, da bodo »imperialisti« tisti, ki bodo premagani. Poznejši dogodki so pokazali, da je bilo tako razmišljanje preveč optimistično.

Za natančen datum, ko so (27. aprila 1941) ustanovili »Protiimperialistična fronto« (PIF), takrat nismo vedeli. Nekaj dni potem sta nas obiskala Ivo, fant moje sestre Ančke (s katerim se je pozneje poročila) in njegov partijski tovariš. Oba sta govorila o ustanovitvi PIF, da ni nobenega smisla upirati se Hitlerju. Izraz »protiimperialistična« nam nekako ni šel po grlu, saj so bili Britanci, ki so imeli svoj imperij, in so se takrat sami samcati bojevali proti Hitlerju, edino naše upanje, da bo Nemčija premagana in da bomo osvobojeni. 

Potrdilo, da je bilo tisto, o čemer sta govorila naša obiskovalca, mišljeno zares, sem dobil šele po osamosvojitvi Slovenije. Kolega, ki je pod okupacijo bival v Hrastniku mi je pripovedoval o prvomajski paradi, ki je bila le štiri dni po sestanku v ljubljanski Rožni dolini. Povedal je, da so na paradi korakali člani Nazionalsozialistische Deutsche Arbeitspartei (NSDAP) skupaj s komunisti, oboji s svojimi zastavami. Prvi so nosili rdeče, s črnim kljukastim križem na belem krogu, drugi pa prav tako rdeče, a z rumenim srpom in kladivom. V zasavskem rudarskem revirju so v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju imeli komunisti zelo močno organizacijo. Kar mi je povedal kolega iz Hrastnika, sem verjel. 

Vendar sem hotel dobiti potrdilo še od koga drugega. Dobil sem ga šele leta 2000 na zasavskem vrhu Kumu. Tam je bil planinec mojih let iz Trbovelj, povprašal sem ga o tisti paradi. Povedal mi je natanko enako kot kolega iz Hrastnika. Od njega sem izvedel še, da je bila prav taka prvomajska parada, na kateri so komunisti korakali skupaj z nacisti, tudi v Mariboru. Ko sem se ojunačil ter o tem napisal in objavil članek, se mi je oglasil še en očividec iz bližine Celja, ki je potrdil moje navedbe, dodal še nekaj pomembnih podrobnosti in razloge, zakaj je prišlo do tistega dogodka. 

Če vse te podatke združimo, se lahko vprašamo, kaj so sploh nameravali komunisti, ko je 26.–27. aprila njihov voditelj Boris Kidrič sklical sestanek v ljubljanski Rožni dolini? Josip Vidmar piše o tem v svoji knjigi Obrazi (izd. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1979). Tam na str. 366 omenja, da niso mogli ustanoviti organizacije za oborožen upor proti okupatorju, ker je komuniste oviral pakt med Hitlerjem in Stalinom, okupacija gor ali dol (!). Vendar je malo verjetno, da so se navzoči Rus, Vidmar, Fajfar, Kozak in Šturm brez ugovora strinjali z ustanovitvijo PIF, saj so v tem videli kolaboracijo s sovražnikom. Možno je celo, da o imenu PIF sploh niso razpravljali in so komunisti po sestanku začeli širiti novico o PIF kar na lastno pest. Žal Vidmar o takih podrobnostih ni pisal, saj bi bilo to navzkriž s povojno politično propagando.

 Po drugi strani pa ni bilo nobene instance, kamor bi se nekomunisti, ki so bili na sestanku, lahko pritožili zaradi imena PIF. Razen dejstev, ki smo jih že omenili, pa ustanovitev PIF ni imela kakega večjega praktičnega pomena. (Tako kot bi nekdo, ki ima le nekaj deset čebel, razglašal da se bo šel čebelarstvo.) Vendar pa je že očitno malikovanje Stalina nakazovalo, kaj vse bo še sledilo.

V Vidmarjevi vili so se zbrali predstavniki takratnih političnih skupin oziroma strank: komunisti, ki so bili tam v večini, krščanski socialisti, liberalni demokrati in sokoli. Če bi že takrat ustanovili Osvobodilno fronto (OF), bi se zelo zamerili Stalinu. Zato na sestanku ni bilo govora o kaki vstaji proti okupatorju, pač pa so se z razglašanjem PIF komunisti hoteli prikupiti Stalinu in njegovemu zavezniku Hitlerju, saj sta bila oba proti imperializmu.

Po drugi strani pa so komunisti najbrž želeli dobiti pregled nad strankami, ki bi mogle organizirati kak upor proti okupatorju (podobno so se že leto prej uprli Francozi pod vodstvom de Gaulla) ter jih dobiti pod svoj nadzor. Pozneje se je to zgodilo tudi pri nas ter utrdilo s tako imenovano Dolomitsko izjavo. Za vse, ki bi se hoteli bojevati proti okupatorju po svoje, pa so razglasili smrtno kazen.

O prvomajski paradi v revirju oziroma v Mariboru so izginile vse slike in drugi dokumenti, ostala pa so pričevanja redkih, še živečih očividcev. Po vojni so 27. april preimenovali v »dan ustanovitve OF«, to je vklesano tudi na kamnitem spomeniku, ki še danes stoji pred Vidmarjevo vilo. O PIf komunisti neradi govorijo, zato še danes, leta 2017 slavijo 27. april kot »dan upora proti okupatorju«. Sam pa vem, da takrat ni bilo prav nobenega upora.

Kmalu potem ko je 22. junija 1941 Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so naši komunisti organizirali oborožene oddelke in že čez kak mesec smo izvedeli za OF. To ime je bilo za nas precej bolj sprejemljivo kot PIF, saj bi težko našli Slovenca, ki ne bi bil rad osvobojen. Sprva je bila velika večina za OF. Celo pretirana hvala Stalinu in Sovjetski zvezi (v ilegalnem časopisu Slovenski poročevalec), katere vojska se je takrat umikala proti Moskvi, nas ni motila. Sčasoma pa je postalo jasno, da vodijo OF komunisti, za katere je glavni cilj ustanovitev enopartijskega sistema po vojni ter preobrazba Jugoslavije v totalitarno državo sovjetskega tipa. Že v nekaj mesecih po napadu Nemčije na ZSSR je število izdajalcev in »izdajalcev«, ki so jih pobijali agenti Varnostno-obveščevalne službe (VOS), začelo skokovito naraščati. (Zanimivo, da prej pa ni bilo nobenega izdajalca.) Vse to je povzročilo razkol med tistimi, ki smo hoteli le osvoboditev, in vodstvom OF, ki je pod krinko osvobodilnega boja že med vojno pripravljalo in deloma tudi izvajalo revolucijo.

Na predbožičnem referendumu leta 1990, ko nas je kar 88,3 odstotka volivcev glasovalo za neodvisno in samostojno Slovenijo, bi si težko predstavljali, da bodo 26 let potem, v samostojni Sloveniji in članici EU pridobile ,»stare sile« že toliko vpliva, da moramo še vedno praznovati »dan ustanovitve OF« oziroma »dan vstaje proti okupatorju«. Razmere so se že tako zaostrile, da morda ni več daleč dan, ko bodo – podobno kot takoj po vojni – zaprli vsakega, ki bi javno zagovarjal odpravo tega zlaganega praznika. Letos je bila proslava »ustanovitve OF« v Trbovljah in morda so se spomnili tudi prvomajske parade, ki je bila leta 1941prav tam.  

P. S.: Tudi zame velja, kar je povedal danes že pokojni Henry L. Stimson (obrambni minister ZDA med drugo svetovno vojno): »Sem pač že tako star, da ugotavljam, da danes zgodovina ni več tisto, kar se je v resnici zgodilo, temveč to, kar so pozneje napisali o dogodku.«