Volitve. Referendum. Varčevanje. Recesija … Ja, še kaj? Že kar precej časa se v moji glavi plete nešteto misli, ki obdelujejo vsakodnevno dogajanje v Sloveniji. Mogoče zato, ker pogrešam svojo nekdanjo službo, vsekakor pa zato, ker sem na porodniškem dopustu in mi takih kreativni izzivi zelo manjkajo.
Kakorkoli. Vsak dan mi nekako uspe na hitro preleteti novičarske spletne portale. In vse, kar imam od njih, sta nervoza in stres, ki bi se jima letos vendarle lahko izognila. Ne morem namreč mimo dejstva, da bo nova vlada klestila pri najšibkejših. Ne morem mimo tega, da se mi lahko do oktobra, ko se bom spet vpregla v službeni vsakdanjik, porodniško nadomestilo lahko celo zniža. Pa da bodo številni upokojenci ostali brez dodatka za rekreacijo. Pa da ne bodo dodatno obremenili najbogatejših. Zakaj le?
Mogoče zato, ker tudi oni spadajo v ta razred? Mogoče zato, ker ščitijo najbogatejše tajkune, ki so z debelimi denarnicami lobirali pri njih in še bolj polnili, ali pa še vedno polnijo, njihove denarnice? Saj sploh ni pomembno zakaj, pomembno je, da jih ne bodo. Spravili pa se bodo na tiste, ki imamo manj. Pa na družine. Super. Hura za prihodnost mojih otrok. Že zdaj me skrbi, kaj jih čaka v preljubi Sloveniji. In že zdaj me boli, ker vem, da se bodo razlike med bogatimi in manj bogatimi (beri revnimi) še povečale. Sploh otroci radi hitro opazijo drugačne, tiste, ki imajo manj, ki so »slabše« oblečeni. In takšnim otroci ne prizanašajo.
Kaj pa čaka nas, ki smo se lahko redno zaposlili šele pri tridesetih. Verjetno delo do konca, do zadnjega atomčka moči. Teh atomčkov pa nam bo v takšnih razmerah zmanjkalo še prej, verjetno okrog petdesetih let.
Ni pa stvari, ki bi me pogrela bolj kot napoved sindikatov javnega sektorja, da bodo ob ukrepih, ki jih lahko doletijo, stavkali. Zaprli naj bi vrtce in šole, stavkali naj bi policisti, verjetno še kdo. Ne me basat! Edini, vzvišeni javni sektor, ki je zaščiten bolj kot kočevski medvedi, v teh težkih časih recesije te še niti okusil ni. Medtem ko vsi mi, prodane duše zasebnega sektorja, krizo čutimo že nekaj let. Od znižanja plač za 10, tudi za 20 odstotkov do zmanjšanja števila dni dopusta …vse to in še več nas je že doletelo. Oprostite, kje lahko stavkamo? Komu lahko grozimo? Mogoče mi še vedno preveč delujejo materinski hormoni, ampak lepo vas prosim – splošna stavka?!
Naj mi oprostijo vsi učitelji in vzgojitelji (namenoma izvzemam profesorje), ki jih poznam, ampak kako bi pa bilo, če bi vsi delali po štiri ali šest ur na dan? Pri tem pa dobivali celo ne vem kakšne vse dodatke. Menda celo dodatke, ki jih vsak mesec odvračajo od stavke? Pa tudi dejstvo, da preostali čas porabijo za priprave, me ne prepriča. Morda za tiste nove učitelje in vzgojitelje, ko pa so vpeljani, nobene priprave ne potrebujejo več. In kdo si lahko poleti privošči mesec in pol dopusta? Saj res, grozno – v javnem sektorju naj bi število dni dopusta znižali na največ 32. Groza!
Naj mi oprostijo tudi vsi zaposleni v javnem sektorju. Definitivno se strinjam z njimi, da bi morala vlada najprej počistiti pri sebi. Visoke plače, osebni šoferji, sekretarji, nadomestila po končanem mandatu. Čas prejemanja slednjega naj bi celo skrajšali – zakaj pa ga ne bi kar ukinili? Ali je kdo od zaposlenih v Vegradu in SCT dobil nadomestilo, potem ko so ostali brez služb? Ali jim je kdo pomagal, potem ko so ostali brez vsega?
Na koncu naj mi odpustijo še študenti. Ne študenti – saj oni niso nič krivi. Nikomur se na tem mestu ne bom opravičevala, le skritizirala bom šolski sistem. Menda se v Sloveniji kar 80 odstotkov dijakov odloči za študij. V Nemčiji je menda ta številka »le« 30 odstotkov, drugi si poiščejo delo s srednjo izobrazbo. To pri nas skoraj ni mogoče. Kaj se zgodi z otrokom, ki staršem reče, da ne bo študiral. To je skoraj nezaslišano. »Kaj pa boš samo s srednjo šolo, treba je študirat!« In kaj bo potem, ko bo doštudiral? Nič, brez službe bo. Tako je bilo pred desetimi leti, ko sem študij končala jaz, in tako ali še slabše je danes. Kaj šele bo.
Dovolj bo. Ne bom več tožila in pametovala, kaj bi bilo dobro. Aja, to niti še nisem. Kaj ko bi najprej preverili vse prejemnike socialnih pomoči, pa tiste zasebnike, ki plačujejo najnižje cene vrtca, pa vse tiste mame samohranilke, ki se raje niso poročile, da so lahko ohranile stari naslov in zato prejemajo nadomestilo, pa …Zdaj pa res dovolj.
Slovenci, samo dva milijona nas je, pa nas bo očitno kmalu še manj. A niso nedavno govorili o tem, da bodo zvišali rodnost? Z nižjo porodniško, nižjimi otroškimi dodatki, ukinjanjem brezplačnega vrtca za drugega otroka, dragimi stanovanji in še dražjimi krediti pa z zamegljeno prihodnostjo? A niso govorili o tem, da bo Slovenija druga Švica ali celo ena od skandinavskih držav? Ja lepo vas prosim. Hvala bogu, da ne. Bodimo edinstveni, samosvoji, prenehajmo biti hlapci in nehajmo se že ozirati nazaj na jug, ker tam ni napredka. Ni prave prihodnosti. Na žalost je miselnost ljudi tam nekje obstala. Vedno bolj se mi zdi, da je tako tudi pri nas. Saj niti svoje nacionalne jedi ne poznamo več. Ali pa jo – verjetno so to čevapčiči. Upam, da zdaj ne bo sklican kakšen shod v podporo čevapčičem, pa da moje pisanje ne bo zvenelo kot sovražni govor, ker to ni moj namen.
Zdaj je tako in tako prepozno za našo ljubo Slovenijo. Na žalost, a sem bila še do nedavnega ponosna na to, da sem Slovenka. Do zadnjih volitev, ko je največ glasov dobil Janković. Takrat sem vedela, da bo samo še sranje.