Britanski volivci so na nedavnem referendumu z izglasovanjem izstopa Združenega kraljestva iz EU ravnali modro. Kljub umazani referendumski kampanji, v kateri je za obstanek agitirala nenačelna koalicija dela torijcev, laburistov, liberalnih demokratov, škotskih in waleških nacionalistov, so premogli dovolj preudarnosti in EU pokazali rdeč karton. Ni prvič, da Angleži rešujejo Evropo pred njo samo. Brexit je samo potrditev dejstva, da je cesar gol in da EU ne deluje. Je v globoki ekonomski, politični in, to je najhuje, identitetni krizi. Angleški domoljubi so zavrnili EU, ki se je postopoma izrodila iz območja svobodne trgovine v nekoherentno mešanico EUrabie in EUSSSR. Pokazali so, da želijo v skladu s sporočilom svoje starožitne himne Rule Britania! sami svobodno odločati o svoji usodi. To pa jim omogoča zgolj suverena, nacionalna država, ki je sposobna zavarovati svoje meje. Za to stremljenje bi Slovenci ob letošnjem praznovanju 25. obletnice razglasitve samostojnosti morali izkazovati razumevanje.
Brexit seveda ni trivialen dogodek, kot ga želijo prikazati bruseljski inkasanti. Nasprotno, je enkraten, zgodovinski dogodek. Prvič se je EU po obdobju neprestanih širitev in vstopanja novih članic zgodil izstop. Izstop ene izmed ključnih članic. Jaz sicer menim, da je izstopila napačna, namesto Velike Britanije bi morala izstopiti oziroma biti izključena Grčija. Povedno je, da znaša delež VB v prebivalstvu EU 13 odstotkov, a pri tem prispeva kar 19 odstotkov BDP EU. VB je velika neto plačnica v evropski proračun, njen letni neto prispevek znaša deset milijard evrov. Ne najmanj pomembno je, da je britanski delež izdatkov za obrambo najvišji v EU in da so BA, RAF in RN edine spodobne oborožene sile v Evropi. Z njenim izstopom EU izjemno izgublja, ekonomsko, politično in vojaško. Najhuje je, da nas zapušča glas razuma, poleg držav višegrajske skupine eden zadnjih branikov pred grožnjo vzpostavitve Združenih držav Evrope.
Pomen Brexita je večplasten. Z vidika britanske notranje politike gre za poraz celotnega političnega razreda, tako vladajočih konservativcev kot laburistov. Predsednik vlade David Cameron je v slogu visoke angleške politične kulture že napovedal svoj odstop. Glede na njegov katastrofalen dogovor z EU, ko je v nasprotju z Margaret Thatcher doživel svoj pogajalski Waterloo in podobno slabo vodeno referendumsko kampanjo, upravičeno. Očitno zelo velja angleški pregovor »Never send a boy to do a man's job«. Cameron se bo v politično zgodovino vpisal kot veliki poraženec in svarilo, kam pripelje t. i. cuckservative politika, politika ždrekaste desnice. V luči razkola v stranki med zagovorniki brexita in bremaina se jeseni obeta zanimiv boj za njegovo nasledstvo. Te omike pa ne premore angleški Hanžek, vodja laburistov Jeremy Corbyn, ki se kljub uporu poslancev in ministrov njegove vlade v senci krčevito oklepa predsedniškega mesta laburistov. Vseeno menim, da je zgolj vprašanje časa, ko bo odstopil oziroma bo odstopljen.
Veliki zmagovalec referenduma je Nigel Farage, karizmatični vodja UKIP-United Kingdom Independence Party. Ne samo da je bil izvorni pobudnik referenduma, v briljantno izpeljani kampanji mu je kljub nasprotovanju vseh uveljavljenih strank uspelo neverjetno, državljane prepričati za osamosvojitev. Je pa Farageova zmaga hkrati velika izguba za Evropski parlament, saj bo z njegovim odhodom ta sicer obupno dolgočasna institucija izgubila izjemno iskrivega retorika.
Druga dimenzija referenduma presega britanske notranjepolitične okvire. Brexit je simptom pohoda nove desnice. Evropski demos so očitno prebuja. Uspehi UKIP z izstopom, AfD v Nemčiji, FN v Franciji, FPÖ v Avstriji, Vlaams Belanga v Belgiji … kažejo, da se vedno več Evropejcev sooča s trpko resnico o EU. EU danes ne pomeni udejanjanja Schumanove vizije Evrope kot krščanskega kontinenta ali de Gaullove »L'Europe des patries«. Nasprotno, snovalci panevrope nam hočejo vsiliti multikulturno evrofederacijo. S spodbujanjem nezakonitega priseljevanja milijonov negroidnih in semitskih muslimanov želijo tvorci Združenih držav Evrope spremeniti demografsko in kulturno podobo starega kontinenta in nas pod pretvezo multikulturnosti podrediti nekoherentni mešanici islama in kulturnega marksizma. Ne gre se čuditi, če so angleški podeželani iz Cumbrie, Northumberlanda ali Kenta zgroženo opazovali, kako London postaja vse bolj podoben Islamabadu in temu primerno ravnali, glasovali proti poblazneli migrantski politiki Bruslja.
Menim, da glavnega krivca za odhod ne smemo iskati v Londonu. Sedita v Bruslju in Berlinu. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in nemška kanclerka Angela Merkel sta s svojo zavoženo politiko reševanja Grčije in »willkommenstva« EU pripeljala na rob propada. Obnašanje gnilozobega perverzneža Junckerja je simptomatično za stanje duha, ki vlada v Bruslju. Z brexitom je opravil kot s prhljajem na suknjiču, kategorično zavrnil sugestije o nujnosti svojega odstopa in napovedal poglobitev evropskega projekta (beri pospešeno vzpostavitev Združenih držav Evrope). Samo politični avtist, kot je Juncker, lahko ponavlja isto ravnanje in pričakuje drugačne rezultate.
Izid britanskega referenduma bi moral biti evropskim političnim elitam zadnje opozorilo, da je projekt EU iztiril in da multikulturne Združene države Evrope niso v interesu povprečnega Evropejca. Sklicevanje na posebnost Angležev, neizobraženost, naraščanje desnega populizma in podobne poenostavitve, h katerim se v luči brexita zatekajo evrofanatiki, so nevarne. Problem je projekt EU kot tak. V sedanji zastavitvi je nedemokratičen, iliberalen in na koncu dneva ogroža ultima ratio svojega obstoja, mir v Evropi. EU moramo vrniti k njenim izvorom kot prostora svobodne trgovine in ohlapne zveze suverenih držav. Nenazadnje je imel Frederic Bastiat prav, ko je ugotavljal, da če blago ne bo prečkalo meja, jih bodo pa vojaki.