Ena največjih napak slovenske zunanje politike je bila zagrešena v začetku devetdesetih let preteklega stoletja z odločitvijo, da se ne pridružimo ti. višegrajski skupini. Samopašna domišljavost nosilcev zunanje politike v povezavi s prezirom do štirih nekdanjih podpisnic Varšavskega sporazuma je pripomogla k odločitvi, da Slovenija ni zaprosila za članstvo v višegrajski skupini. Posledično smo na primer v NATO vstopili šele leta 2004 in ne že leta 1997. Resnici na ljubo ne prav usodna posledica. Veliko bolj zaskrbljujoče je, da Sloveniji do danes ni uspela vrnitev v Srednjo Evropo. Ne v političnem in ne vrednotnem smislu. Nasprotno, ostali smo zunanjepolitična opomba pod črto, nepomembna balkanska satrapija. Povedno je, da smo poleti 2016 na ljubljanskih ulicah namesto srednjevropskemu duhu priča srbovanju, ki ga nismo doživljali niti leta 1989, v času največje histerije mitingašev Slobodana Miloševića.
Socialna stranka Srbov Slovenije (Bog se nas usmili!) je razgrajala po Ljubljani in pred ministrstvom za kulturo (sic!) zaplesala kolo. Za celovito sliko lahko dodamo še postavitev spomenika Vuku Stefanoviću Karadžiću (v opankarski Ljubljani preimenovanem v Karađića), čigar pomen za Ljubljano, slovensko jezikoslovje in književnost je poznan samo županu Zoranu Jankoviću. Da bi ob takšnih znakih kulturnega agnosticizma Ljubljano krasili spomeniki Josefa Šafárika, Františka Čelakovskega ali Tomáša Masaryka, je seveda iluzorno pričakovati. Danes je za Ljubljano Srednja Evropa le še meteorološki pojem.
Enako velja za Slovenijo. Višegrajska skupina je v času, ko se Evropa zaradi spodbujane invazije afro-arabskih muslimanskih hord bori za preživetje, oblikovala lastno politično paradigmo, ki po mojem mnenju edina zagotavlja preživetje svobodne Evrope. Ta pomeni zanikanje ti. bruseljskega konsenza, ki migrantsko krizo vidi kot priložnost za preoblikovanje Evropske unije v Panevropo, distopijo multikulturnih Združenih držav Evrope, dejansko EUrabio.
Po mnenju enega izmed njenih arhitektov, Jean-Clauda Junckerja, so državne meje menda najslabši izum v človeški zgodovini. Ta gnilozobi pokvarjenec bi s politiko odprtih meja in naseljevanjem milijonov semitskih in negroidnih muslimanov, latentnih klavcev in posiljevalcev, želel dokončati Cudenhove-Kalergijev načrt velike nadomestitve. Italija in Grčija sta po nareku Bruslja svoji obalni straži in vojni mornarici voljno preoblikovali v transportna podjetja, vojaški karikaturi. V sodelovanju z velikim filantropom, logistom in financerjem novodobne selitve narodov, Georgeem Sorosem, vsak dan iz Sredozemlja na območje EU prevažajo nekaj tisoč migrantov. Marcantonio Colonna, Gianandrea Doria in Junio Borghese se zagotovo morajo obračati v grobu. Juncker & Co. pa želijo, sklicujoč se na evropsko solidarnost, z begunskimi kontingenti posiliti države članice.
Takšno protislovensko in tudi protievropsko politiko podpira tudi Slovenija. A ne samo vlada RS oziroma stranke vladne koalicije. Nedavno sem bil osupel nad vpogledom v izpis glasovanja v Evropskem parlamentu. Vsi evropski poslanci, tako člani EPP, PES in ALDE, so glasovali za obvezne begunske kontingente. Vsi brez izjeme. Protislovenska stališča kulturnih boljševikov iz ALDE in PES me seveda niso presenetila, a podobno kot v primeru Lunačkovega poročila sem bil zgrožen nad podporo poslancev EPP. Ti so pravi zgled »cuckservative«, ždrekaste desnice. Očitno so tako levi kot desni bruseljski inkasanti izdali Slovenijo.
Takšne verolomnosti v državah višegrajske skupine ne poznajo. Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška trdno branijo nacionalne interese in s tem na koncu dneva tudi interese Evrope. In to ne glede na politično pripadnost. Povedno je, da na Češkem in Slovaškem vladajo socialdemokrati, na Poljskem in Madžarskem pa konservativci. A ne glede na barvo so si enotni v zavračanju begunskih kontingentov, širjenju islama in vsiljevanja multikulturnosti.
V nasprotju z Ljubljano kruljenja mujezina »Allahu akbar« med ezanom (pozivom k molitvi) v Bratislavi, Budimpešti, Pragi ali Varšavi, ne bi dojemali kot kulturno obogatitev. Zavedajo se, da sta multikulturnost in svoboda nezdružljiva, islam pa zanikanje razsvetljenske dediščine Evrope. Bohuslav Sobotka in Robert Fico sta najprej Čeha oziroma Slovaka, šele nato socialdemokrata. Na Zahodu so socialisti izdali tako nacionalne kot razredne interese in po diktatu kulturnega marksizma izvedli nadomestitev volilne baze delavskega razreda z mavrično koalicijo pedroljubov, temnopoltih, muslimanov in drugih obrobnežev.
Zato je tradicionalna socialdemokracija danes mrtva, razočarano delavstvo pa podpornik novih populističnih gibanj in strank. Nativistična alt-right desnica si lahko od takšnega političnega razvoja veliko obeta. Države višegrajske skupine potrjujejo tezo, da danes ni primarni spopad med kapitalizmom in socializmom, ampak med nacionalno državo in globalizmom. Uspelo se jim je izogniti prevladi kozmopolitskih elit, ki so se za dvajset srebrnikov pripravljene odreči lastnemu narodu, kulturi in tradiciji in se v imenu multikulti kulta podrediti celo ničvrednemu islamu.
Prepričan sem, da rešitve Evrope ne gre iskati v Berlinu, Parizu, Rimu ali Madridu, ozreti se bo treba na vzhod, proti Budimpešti, Bratislavi, Pragi in Varšavi. Rešitev ne more biti v vzpostavitvi multikulturnih Združenih držav Evrope, ampak v močnih nacionalnih državah, združenih v območju svobodne trgovine. Samo nacionalne države z močnim obrambno-varnostnim aparatom so garant našega načina življenja, svobode in blaginje, ki jo uživamo. Zanje smo zaslužni mi sami in jih v moralnem smislu nismo dolžni deliti z nikomer. Zato v nasprotju s prepričanjem Jean-Clauda Junckerja potrebujemo meje. Neprepustne in zavarovane z vsemi sredstvi. Tudi z orožjem.