31. julija 2016 bo ob stoletnici Ruske kapelice na Vršiču Slovenijo obiskal Vladimir Vladimirovič Putin, predsednik Ruske federacije. Pomemben dogodek. Njegov pomen je večplasten. Na površini pietetno dejanje poklona spominu na nekaj sto ruskih vojnih ujetnikov, ki so tragično preminuli v snežnih plazovih ob gradnji ceste čez prelaz Vršič za potrebe soške fronte. Ruska kapelica je v zadnjih desetletjih postala simbol prijateljstva med najbolj zahodno in najbolj vzhodno slovansko državo. Najvišji ruski državni obisk je v tem pogledu zgolj potrditev odličnih bilateralnih odnosov. Žalibog napovedani obisk pri nas že nekaj mesecev sproža žolčne polemike med tranzicijsko levico in desnico. Prva zagovarja prorusko usmeritev, desnica ji s svojim priseganjem na evroatlantizem ostro nasprotuje. Oboji v Rusiji in njenem predsedniku vidijo obet obnove komunizma. Kapitalna zmota in simptom skrb zbujajočega zunanjepolitičnega agnosticizma, ki vlada pri nas.
Neosocialisti si danes za vzor ne bi smeli jemati Moskve, ampak EU, ki postaja nekoherentna združitev Kalergijeve EUrabije in EUSSR. Svojevrsten zgodovinski paradoks je, da komunistična ideologija ni preživela v Rusiji, ampak na Zahodu. Ne sicer kot marksizem in leninizem, ampak kot mutant kulturnega marksizma frankfurtske šole. Ta z zagovorništvom multikulturnosti, politične korektnost in različnih oblik polimorfne perverznosti tvori idejno podlago novodobne levice in »cuckservative«, ždrekaste desnice. Tega sodobnega boljševizma v Rusiji ni. Nasprotno. Pod Putinom se Rusija razvija v smeri, ki bi jo težko poimenoval drugače kot sinteza liberalizma in konservativizma sui generis. Temelj državne ideologije niso več Marx, Lenin in Stalin, ampak konservativni filozofi Ivan Iljin, Vladimir Solovjov in Nikolaj Berdjajev. Ni presenetljivo, da t. i. alt-right, nova desnica v Putinovi Rusiji, vidi naravnega zaveznika v prizadevanjih za duhovno prenovo dekadentnega Zahoda in boju proti islamu. Stranke, kot so UKIP, FN, AfD, Fidesz, Vlaams Belang, ipd. izkazujejo Rusiji naklonjena stališča. To pa ne velja za evroatlantiste, zanje sta sodobna Rusija in Putin nemesis, ki življenjsko ogrožata paradigmo novega svetovnega reda in interese sionizma.
Vrednotenje sedemnajstletne Putinove vladavine je treba postaviti v zgodovinski kontekst. Po Gorbačovu in Jelcinu je Putinovo obdobje za Rusijo pravo olajšanje. Za časa Jelcina so hazarski kodrolasci tipa Abramovič, Berezovski, Hodorkovski, ipd. prihvatizirali rusko državno premoženje in onstran demokratičnih pravil z bolestnim alkoholikom Jelcinom kot marioneto vzpostavili kleptokratsko kamarilo. Ta je Rusijo na veliko zadovoljstvo Zahoda spravila na kolena. Država je gospodarsko, politično, socialno in vojaško nazadovala in se zožila v manj pomembno regionalno silo. Obdobje med 1989–1999 je bilo ključno v dekonstrukciji multipolarnega v enopolarni svet. Dobrohotna globalna hegemonija, ki naj bi zaznamovala »ameriško stoletje«, se je tudi zaradi marginalizacije Rusije sprevrgla v anarhijo, ki jo živimo.
Putinov prevzem oblasti leta 1999 pomeni preobrat v sodobni ruski zgodovini. Hitro se je izkazalo, da je v celoti drugačen predsednik od predhodnika. V drugi čečenski vojni je neusmiljeno obračunal z islamskim terorizmom, kleptokratske oligarhe pa že v prvem letu vladavine odstranil iz Kremlja. Anarhični sistem semja (družine), ki ga je vzpostavil Jelcin, je zamenjal sistem silovikov, predstavnikov obveščevalnih služb, zlasti FSB in GRU, kar je postopoma pripeljalo do procesa centralizacije oblasti in krepitve države. Kljub elementom avtokracije Rusija tudi po treh Putinovih mandatih ni diktatura, ampak t. i. suverena demokracija. Po doktrini suverene demokracije je vloga države omejena, ne skuša nadzorovati vseh vidikov življenja, vloga svobode je ključna za ekonomski in duhovni napredek. A tam, kjer država ima vpliv, mora biti močna, enotna in predvsem neodvisna od vmešavanja tujih sil.
Povedano ne pomeni, da je danes Rusija idealna demokracija. Ni, a to nikoli ni bila, še v času Pjotra Stoljpina in Georgija Lvova ne. In če Putin onemogoča lomastenje Soroševih plačancev, snovalcev barvastih revolucij, še ne pomeni, da je totalitarna diktatura. V ekonomskem smislu je Rusija danes veliko bolj liberalna država kot npr. Slovenija. Razen oborožitvenega in energetskega kompleksa je lastniška vloga države v gospodarstvu omejena. Rusija sicer nima klasičnega sistema enotne davčne stopnje, ima pa linearni sistem dohodnine, z enotno, le 13-odstotno dohodninsko stopnjo. Na žalost se ruska država tudi pod Putinom utaplja v endemični korupciji, a to ne more spremeniti dejstva, da se je BDP na prebivalca v obdobju 1999–2016 skoraj potrojil, temu primerno so zrasle plače, pokojnine in drugi socialni transferji. In ravno v teh solidnih ekonomskih kazalcih je iskati visoko podporo Putinovem režimu. Za povprečnega Rusa življenje pod Putinom ni slabo, v vsakem primeru veliko boljše kot pod Jelcinom in Gorbačovom. Če k temu dodamo še razumno, na realizmu in uresničevanju raison d’être ruske države utemeljeno zunanjo politiko, ki se lahko pohvali z uspehi v Južni Osetiji, Abhaziji, Krimu in nenazadnje v Siriji, nas kar 80-odstotna podpora Putinovemu režimu ne sme presenečati.
Takšne ocene evroatlantisti ne sprejemajo. Zanje je Putinova Rusija poosebljeno zlo, ki pomeni največjo grožnjo Evropi in ZDA. Tako NATO v baltske države in Poljsko pošilja tisočglave vojaške okrepitve, južno mejo Evrope pa pušča vnemar, nezaščiteno pred vdorom hord negroidnih in semitskih muslimanov, ki Evropo spreminjajo v tretji svet. Prepričan sem, da sta ruska in evropska civilizacija komplementarni, obe temeljita na krščanskem izročilu in obe imata istega sovražnika, islam in levi fašizem. Rusija je v svoji zgodovini že večkrat igrala vlogo katehona, ščita Evrope, pred njo samo in zunanjimi sovražniki. Nekaterim državam višegrajske skupine in alt-right desnici je to že jasno, kdaj bo nam?