Ob koncu drugega predsedniškega mandata Baracka Huseina Obame se hkrati končuje dolgo ameriško stoletje. Po zlomu komunizma se je zdelo, da bodo ZDA po vodstvu svobodnega sveta prevzele tudi vlogo svetovnega hegemona. Po osmih letih ponesrečene Obamove vladavine je to samo še utvara. ZDA so utrujene, vojaško in gospodarsko oslabljene in v celoti nesposobne globalnega vodenja. Ameriška vizija je postala omejena. Če uporabim politično nekorektne besede teksaškega guvernerja Grega Abbotta, je predsednik John Fitzgerald Kennedy želel poslati človeka na Luno, Obama pa želi poslati moške (transseksualne izprijence, op. a.) v ženske WC-je. Posrečen opis zaprtja ameriškega uma in civilizacijske regresije ZDA s časovne distance petdesetih let.
Še leta 2008 je bilo vse drugače, prihodnost bi morala z izvolitvijo Obame biti lepša. Nastop prvega temnopoltega predsednika je napovedoval strukturni prelom v ameriški politiki, prehod v novo obdobje post-rasne, »boljše« Amerike. Hkrati se je obetal preobrat v zunanji politiki, v preteklosti zaznamovane z vojaškim intervencionizmom, izvažanjem demokracije in ti. »nation buildingom«. Pričakovanja so bila tako visoka, da mu je norveški odbor le nekaj mesecev po nastopu mandata podelil Nobelovo nagrado za mir. Za kaj? Te odločitve nisem razumel takrat, še manj jo razumem danes, po osmih letih njegove predsedniške agonije. Predsedniški eksperiment z negroidnim kriptomuslimanom se leta 2016 končuje klavrno, ZDA in svet sta tudi po njegovi zaslugi iz tira.
Obama kot prvi temnopolti predsednik naj bi blagodejno vplival na napete medrasne odnose. Zmota. Ti so danes najslabši v zadnjih desetletjih. Nedavni prizori divjanja temnopoltih nasilnežev gibanja BLM – Black Lives Matter, ki ga podpira Obama, v mestu Charlott v Severni Karolini so prej spominjali na državljansko vojno v kakšni državi podsaharske Afrike kot pa na državo, kjer naj bi veljala zakon in red. Temnopolti Američani so dovzetni za pripovedi frankfurtske šole, da je za vse njihove tegobe krivo sužnjelastništvo, izkoriščanje in rasizem belcev. Osuplja odsotnost samorefleksije in sposobnosti uvida, da so za svoj slabši ekonomski položaj in socialno izključenost odgovorni sami. Nenazadnje temnopolti vse od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA uživajo programe pozitivne diskriminacije (affirmative action). V državnih ustanovah so deležni privilegirane obravnave, v akademskih pa posebnih kvot, četudi ne dosegajo zahtevanih meril. Tudi domnevno policijsko nasilje, ki naj bi bilo usmerjeno proti temnopoltim, je privid. Kazenska statistika je neizprosna, 12 odstotkov temnopoltega prebivalstva ZDA zagreši 59 odstotkov velikih tatvin, 67 odstotkov umorov in kar 83 odstotkov posilstev belih Američank. ZDA so danes daleč od Kumbaja utopije harmonične multikulturne družbe.
Pod vladavino Obame ameriški etnični talilni lonec ne deluje. No, če sem prizanesljiv, nas ameriška zgodovina uči, da ima termostat talilnega lonca zelo omejeno delovanje. Deluje le med etničnimi skupinami, ki pripadajo isti antropološki družini, v primeru mešanja ras pa privede do nastanka heterogene populacije, ki ni sposobna civilizacijskega napredka in je podvržena endemičnemu nasilju in drugim oblikam psihosocialnih patologij. Uspešnost ameriškega talilnega lonca je izkazljiva zgolj v primeru evropskih migrantov, katerih omejena različnost je privedla do sinergij, medtem ko vključevanje latino, negroidnih in semitskih populacij ne deluje. Svobodoljubnost, podjetnost in inovativnost, ki so pomagale h gospodarskemu vzponu ZDA, so značilnosti evropskih imigrantov, prispevki drugih etničnih skupin so opomba pod črto. Moto ustanovnih očetov ZDA E pluribus unum (Iz mnogih, eno) se seveda ni nanašal na multikulturnost, kot danes lažejo progresivni »liberalci«, ampak na različnost v enotnosti prvih 13 zveznih držav. Kot ugotavlja pronicljivi ameriški politolog Jared Taylor je multikulturnost danes ena največjih omejitev ZDA kot svetovne sile.
Vsaj tako slabo spričevalo izkazuje Obamovo predsedovanje tudi na področju zunanje politike. Je nadaljevanje neokonservativne politike obeh Bushev in Billa Clintona, z njim pa je dosegla novo dno in svet pripeljala v nevarno bližini Armageddona. Neokonservativizem s konservativizmom razen besedne ugrabitve nima veliko skupnega. Ima pa veliko z globalizmom, interesi talmudo-sionistov in zagovorništvom novega svetovnega reda. Posredovanja v Iraku, Afganistanu, Libiji in spodbujanje ti. arabskih pomladi so sicer ponekod privedla do padcev avtokratskih režimov, a v nasprotju z napovedmi Obame & Co. vzpostavljene praznine niso zapolnili svoboda, demokracija in tržno gospodarstvo, ampak totalitarnost islamizma. ZDA so tako posredno prek svojih zalivskih zaveznic in Turčije kot neposredno s podporo sirskim islamistom soodgovorne za državljansko vojno v Siriji. Ta je bila potrebni pogoj za nastanek Islamske države. Obama in njegova morebitna naslednica Clintonova sta botra novodobnega kalifata in Abu Bakra al Baghdadija.
Druga značilnost Obamove zunanje politike je protiruska usmerjenost. Glavna sovražnika ZDA nista islam in Islamska država, ampak Rusija. Hazarski kodrolasci, ki so očitno za večno abonirani na vodenje State Departementa, se ne morejo sprijazniti, da so časi Gorbačova in Jelcina, ki sta Rusijo zožila v manj pomembno regionalno silo, minili. Rusija ima ambicijo ponovno postati globalna sila, to pa je v konfliktu z ameriško unipolarno vizijo sveta. Ker bi bil odprt konflikt z Rusijo poguben, se Američani zadovoljujejo s proksi regionalnimi spopadi, pa naj bo to Gruzija, Ukrajina ali Sirija. V času predsednikovanja Obame ni najbolje biti ameriški zaveznik. Gruzija je to izkusila z izgubo Abhazije in Južne Osetije, Ukrajina z izgubo Krima in verjetno Donbasa.
Dobro je, da so Obamovi vladavini šteti dnevi, slabo, ker ga utegne nadomestiti še večje zlo, psihično neuravnovešena ženska, ki zna svet pahniti čez rob konca časa. Bog se nas usmili. Trump 2016!