Pred kratkim je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predstavilo belo knjigo o pokojninah. Od zadnje pokojninske reforme sta minili komaj dve leti, pa se že napoveduje nova reforma, četrta v samostojni Sloveniji (1992, 1999, 2013). Proaktivnost sedanje vlade na pokojninskem področju je hvalevredna. Kljub pozitivnim učinkom reforme iz 2013 glede dviga efektivne upokojitvene starosti in posledičnim dobrohotnim javnofinančnim posledicam si ne gre zatiskati oči pred demografskim somrakom in ekonomskimi posledicami staranja prebivalstva.
Vse dosedanje pokojninske reforme so bile po svoji naravi parametrične, ko se je s podaljševanjem upokojitvene starosti, daljšanjem obračunskih obdobij, zmanjševanjem nadomestitvenega razmerja in podobnim skušalo doseči vzdržnost pokojninskega sistema. T. i. velika pokojninska reforma (1999) se je sicer spogledovala s paradigmatskimi spremembami, tj. uvedbo tristebrnega sistema s pomembnim elementom naložbenega sistema, a žalibog drugi (poklicni) in tretji (prostovoljni) steber nista zaživela, vsaj ne v obsegu, ki bi pomembno razbremenil obstoječi dokladni sistem. Če kot kriterij reformne uspešnosti vzamem delež pokojninskih izdatkov v BDP, moram dosedanja reformna prizadevanja v celoti oceniti kot uspešna. Uvid v statistiko je poveden.
Čeprav je število upokojencev s 418.927 v letu 1991 naraslo na 614.066 v letu 2015, temu ni sledilo sorazmerno zvišanje deleža pokojninskih izdatkov v BDP. Nasprotno, vse od pokojninske reforme leta 1999 imamo stabilen delež pokojninskih izdatkov v BDP. Še več, zaznaven je celo rahel padec, z 11,4 % BDP leta 2000 na 10,9 % BDP v letu 2015. Stabilnost deleža pokojninskih izdatkov ob kar 46-odstotnem povečanju števila upokojencev v zadnjih 25 letih je dokaz, da pokojninske reforme lahko učinkujejo in nevtralizirajo učinke staranja prebivalstva. Žal v življenju ni zastonjskih kosil in tudi pokojninski sistem ni izjema. Breme javnofinančne stabilizacije pokojninskega sistema nosijo z izjemnim poslabšanjem socialnega položaja upokojenci. Ta se je v zadnjem desetletju poslabšal tako absolutno kot relativno glede na druge kategorije prebivalstva. Naši upokojenci živijo v povprečju slabo. Zelo slabo. Zgovoren je podatek o zgolj 612 evrov visoki povprečni starostni pokojnini. V obdobju 2008–2015 se je povprečna pokojnina znižala nominalno za 2,7 %, realno pa kar za 7,3 %. Še leta 1992 razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo znašalo 77,8 %, se je v letu 2015 znižalo na samo 59,7 %. Tudi podatki o porazdelitvi pokojnin so podobno skrb vzbujajoči; 38,7 % upokojencev prejema pokojnino manjšo od 500 evrov, 59,4 % nižjo od povprečne, 90,5 % ima pokojnino nižjo od 1000 evrov in samo 2,4 % ima pokojnino višjo od 1500 evrov. No, vsaj nekdo s skoraj 3000 evri iz te upokojenske bede izstopa. Milan Kučan.
Predstavljena bela knjiga o pokojninah upokojencem ne obeta izboljšanja položaja. V idejnem dometu ostaja v gabaritih že videnega. Pohvalil bi izenačitev upokojitvene starosti za moške in ženske. Gre za nevzdržno anomalijo, ko se v letu 2015 ženske upokojujejo v povprečju z 59 leti, moški z 61, pri čemer si slednji lahko v povprečju obeta 17 let, ženska pa kar 23,5 leta uživanja pokojnine. Posledično je obstoječi dokladni sistem v povprečju za 22 % bolj donosen za ženske kot moške. Podobno pozitivno ocenjujem predlog podaljšanja obračunskega obdobja na 34 let, saj ukrep krepi povezavo med plačanimi prispevki in višino pokojnine. Izjemno zloben pa je predlog spremembe formule usklajevanja pokojnin, ta po prehodnem obdobju ne bi bila več v razmerju 60 (rast povprečne plače) : 40 (rast cen življenjskih potrebščin), ampak bi se pokojnine usklajevale samo še z rastjo cen življenjskih potrebščin. Že obstoječi način usklajevanja pokojnin je hudo prikrajšal upokojence, predlog iz bele knjige pa bi postopoma večino upokojencev spravil pod prag revščine.
Problem predstavljene bele knjige niso primarno spremembe parametrov pokojninskega sistema, ampak ignoriranje enega temeljnih problemov, okuženosti sistema s t. i. pokojninskimi zastonjkarji. ZPIZ ob 5,1 milijarde izdatkih izplačuje okoli 10 % pokojnin in drugih prejemkov, ki niso imele osnove v vplačanih prispevkih. Natančneje, gre za 46 kategorij pokojnin, ki se izplačujejo po zloglasnem 161. členu ZPIZ-2 in med drugim vključuje vojaške, administrativne, borčevske, izjemne, državne, dimnikarske itd. pokojnine. Gre za kukavičja jajca, podtaknjena v pokojninski sistem. Lep primer so borčevske pokojnine, ki jih je bilo v letu 2015 še vedno 13.267, od tega kar 8380 vdovskih/družinskih. Partizanski privilegiji se v rdečem fevdalizmu seveda dedujejo in nas letno še vedno stanejo 20,7 milijona evrov. Borčevske pokojnine so le vrh ledene gore, saj se kar 119.870 ali petini vseh upokojencev izplačujejo pokojnine, ki niso osnovane na plačanih prispevkih. Če dodamo še izdatke za zagotavljanje socialne varnosti, kot so varstveni dodatki, deli vdovske pokojnine, dodatki za pomoč in postrežbo, preživnine ipd., lahko ugotovimo, da je slovenski pokojninski sistem onesnažen z izdatki, ki v svoji vsebini niso pokojninske narave.
To, da petina upokojencev prejema nezaslužene pokojnine, je nevzdržno, tako z makroekonomskega vidika kot z vidika pravičnosti. Ustvarja razmere za znotrajgeneracijski kot tudi medgeneracijski konflikt. Hkrati je eden izmed pomembnih razlogov, zakaj so pokojnine nižje, kot bi lahko bile. Prihodnja pokojninska reforma bi po mojem primarno morala temeljiti na očiščenju sistema vseh nepokojninskih izdatkov in šele sekundarno na nadaljnjem zaostrovanju upokojitvenih pogojev. Čas je za prevrednotenje pokojninskega sistema, za vrnitev k izvorni vlogi ZPIZ-a, ki naj bi bil institucija, odgovorna za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ne institucija za kanaliziranje rent »zaslužnim« parazitom.