Ob pisanju te kolumne sem se spraševal, ali želim biti eden od mnogih, ki pišejo o bankah, ali pa želim biti eden od tistih, ki zapiše malo drugače, preprosto, a obenem lucidno, zato v kolumni ne bom izvajal ekonometričnih podvigov, niti vstavljal tabel v tekst in vas moril s statističnimi podatki, ampak se bom raje oprl na moč besede, argumentov in mnenj.
Zanimivo je namreč, da nas je med avtorji tematskih člankov o bankah presenetljivo malo tistih, ki smo v njih zaposleni. Velika večina namreč prihaja ne samo s področja ekonomije, ampak velikokrat tudi s področja politehnike in, ne boste verjeli, celo medicine in znotraj tega njenih ved. Na področju bančništva je pregovor: »Le čevlje sodi naj kopitar« očitno povsem brez veljave. Zares strokovna dela iz bančništva so v tej državi v glavnem strnjena v reviji Bančni vestnik, ki jo izdaja Združenje bank Slovenije kot cehovsko bančno druženje. Bolj poljudni ton iz člankov o bančništvu prihaja iz dnevnega časopisja, čeprav se tudi najde kdo od redkih avtorjev, ki v svojem delu do konca izpelje celo ekonometrični model, ki v glavnem ne pove ničesar, ne dovolj poučeno bralstvo pa povsem zmede.
Na splošno pa pri nas verjetno velja – na banke se spoznajo vsi, kajne?
Eni bi krčili stroške. Že slišano. Nič novega. Je pa prav. Banka mora stalno zniževati stroške.
Drugi bi povečevali prihodke. Na samo dvomilijonskem slovenskem trgu – ki ga še sedaj dušijo šibka gospodarska rast, to rešujejo v glavnem le izvozniki, podjetja, ki slabo poslujejo, in posledično slaba posojila številnih bank, veliko število stečajev, neživljenjski predpisi in visoki davki, obenem pa prebivalstvo, ki bi se želelo razdolžiti – je težko narediti rast tvegane tehtane aktive. S tem da je nove projekte težko najti, tudi če jih kot Cicero iščete z lučjo pri belem dnevu. Seveda obstajajo, a za ekspanzijo bančništva pri nas jih še zdaleč ni dovolj. Žal.
Tretji bi liberalizirali posojanje. Povečajmo kreditiranje in gospodarska rast bo tu. Če to pove še kateri od profesorjev ekonomije, pa mi res ni več vseeno. Poglejmo na makro ravni. Ali je program kvantitativnega sproščanja Evropske centralne banke izpolnil vse zadane cilje? Žal ni, čeprav se banka bori kot lev. Zalivanje gospodarstva z denarjem še ne prinese samo po sebi gospodarske rasti. Potrebni so dobra podjetniška ideja, odličen poslovni model in dober projekt, ki mora tudi uspeti. Več takšnih projektov v prostoru pa s svojo dodano vrednostjo lahko pripomore k dvigu gospodarske rasti in večji zaposlenosti. S tem da podjetniških idej ne kreirajo banke, ampak podjetniki, ki jim tudi denar ne pomaga, če ideje nimajo.
Nekatere skrbi za kapitalsko ustreznost banke, a v isti sapi povedo, da so banke preveč konservativne in da bi morale več posojati – v posmeh stroki, kjer se ve, da povečevanje tvegane tehtane aktive povečuje porabo kapitala banke in s tem posledično znižuje njeno kapitalsko ustreznost.
Spet drugi komentirajo regulatorne predpise v bančništvu in vas prepričujejo, kako pomembno je, da ima banka pripravljene vse blažilnike za umirjanje morebitnih tveganj v prihodnosti, pesimistično oblikovane slabitve in rezervacije, skratka zaloge v bančni bilanci, ki predstavljajo večjo varnost za lastnike in deponente banke. Kar seveda drži. Zapišejo pa ne, da lahko to banko tudi precej stane, saj od nič ni nič in z vsem, s čimer delamo zalogo, zmanjšujemo dobiček banke, kar pa ni po volji lastnikom.
Lahko bi še naštevali šeste, sedme, osme, pa devete, vse tja do neskončnosti po številskem traku. Različna mnenja, različni prijemi, to je tisto, kar tudi izoblikuje bančno stroko, jo krepi, dopolnjuje, plemeniti.
Kaj pa vodstva bank? Se je kdo že vprašal, kako težko odgovornost nosijo v teh razmerah?
Že nekaj let vodstva bank nimajo časa in verjetno tudi ne volje, da bi svoje poglede o vodenju banke razkrivala strokovni in splošni javnosti. In jim gre tudi verjeti, po mojem mnenju, saj se zelo dobro spomnim preteklih let, da ob vsakodnevnem tempu in velikih obremenitvah preprosto ni časa za to, ker so vedno pomembnejše druge stvari.
A bistvo ni v tem. Zdi se, da je bistvo v dejstvu, da je vodstvo banke pri zasledovanju strateških in operativnih ciljev dandanes močno omejeno, tako regulatorno kot tudi časovno.
Poslovanje bank je od uvedbe enotnega bančnega nadzora v letu 2014 in še prej veliko bolj regulirano kot pred izbruhom zadnje gospodarske in finančne krize. To je tudi prav, ampak to prinaša tudi svojo ceno za banke. Sedaj jih – sploh sistemske banke – malodane mesečno obiskujejo tako inšpektorji slovenske centralne banke kot tudi Evropske centralne banke. Priporočila verjetno padajo kot dež, vse to pa zahteva veliko časa in precej osebja v bankah (ki znižujejo število zaposlenih!), da lahko servisirajo oba regulatorja in še vrsto drugih pregledov »on-site«, kot so redna letna revizija računovodskih izkazov, inšpekcija finančne uprave in pri prodajnih postopkih še skrbni pregledi, vodstvene predstavitve in še bi lahko naštevali.
Zelo poostrena regulativa lahko vodstvu banke zožuje manevrski prostor pri rasti tvegane tehtane aktive, saj začne ob morebitno prisotni neustrezni kolaterali vplivati na večjo porabo kapitala. Še več, če je banka prejela državno pomoč, jo zaveze do Evropske komisije silijo tudi v omejitve kreditiranja. Če banko bremenijo vedno nova in nova slaba posojila, ji to še dodatno načenja kapital, ki ga je pravzaprav nemogoče nadomestiti s povečanjem tvegane aktive, saj bi se ta morala za nevtraliziranje slabih vplivov slabih posojil občutno bolj večati, to pa spet za seboj prinese večjo porabo kapitala, tudi s krepitvijo določenih blažilnikov, kar niža čisti poslovni izd banke. In lastniki? Donos na kapital je neusmiljen kazalec. Lastniki želijo svoj donos in dobiček, zato je bančno vodstvo na prvi pogled po vsem napisanem pravzaprav pred misijo nemogoče. Pa ni čisto res.
In potem se pri nas zgodi še to, kar se dogaja že od leta 2014 in posebno leta 2015. Pasivne obrestne mere, torej predvsem depozitov, so na zgodovinskem dnu, vendar obrestna marža in širše marža finančnega posredništva zaradi tega nista višji, kvečjemu se vztrajno znižujeta, saj so bile banke prisiljene znižati tudi aktivne obrestne mere. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo banke podjetjem začele zaračunavati negativno obrestno mero za depozite, saj za stanje denarja na njihovih poravnalnih računih že nekaj časa plačujejo negativne obresti Evropski centralni banki.
Dobički bank so relativno nizki in jih ne poganjajo več toliko obresti državnih papirjev, če jih ima banka v svojem portfelju, saj so padle tudi te. Regulativa terja nove rezervacije, obenem pa se postavlja vprašanje, zakaj so oblikovane slabitve v tretjem četrtletju, agregatno gledano, tako nizke in kakšne bodo po stanju konec leta 2015.
Položaj na trgu je tipično slovenski. Slovenci so tako in tako znani po tem, da bi si za en cent razlike v obrestih dali zvrtati luknjo v koleno. Takšen komitent pa ne bo nikoli lojalen in že sedaj bančna klientela pridno kroži med bankami ter izkorišča zanemarljive razlike v obrestnih merah ob sedanji poplavi denarja. Nekateri varčevalci so začeli počasi seliti svoje prihranke iz nizko obrestovanih depozitov v donosnejše vrednostne papirje. A kaj ko so se zaradi ohlajanja velikih gospodarstev začeli tresti tudi delniški trgi. Če se ohladi kitajsko in, recimo, še rusko gospodarstvo, si lahko predstavljate, kako se bo začelo ohlajati gospodarstvo Evropske unije? Zato o potrebi po previdnosti v bankah poziva zdaj že vedno več posameznikov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z bančništvom, in celo, ne boste verjeli, tudi nekateri direktorji bank – v tuji lasti, seveda. Če k temu še prištejemo politično negotovost v nekaterih članicah Evropske unije, kjer so evroskeptiki vse močnejši v nacionalnih parlamentih, kaj čaka šele Evropsko unijo?
Po vsem tem vodstvu bank ne preostane drugega, kot da s premišljenimi ukrepi strateško in na dnevni ravni uravnava poslovanje banke glede na navedene zunanje dejavnike in poskuša v celoti doseči najbolj optimalne rezultate. Verjemite, ta naloga je najtežja. Je izvedljiva, seveda, zahteva pa zelo zavzeto angažiranje vodstev bank h globalno strukturiranemu poslovnemu odločanju v sedanjih razmerah gospodarjenja, ki so izredno zahtevne in nepredvidljive, napovedi pa nič kaj rožnate.
Naj končam to kolumno z vprašanjem, ki sem ga v zadnjem času večkrat prejel.
Ali smo pred novo krizo?
Če ne bo več diskurza na to temo in širšega zavedanja, da zdaj ni čas za ekspanzivno rast kreditnega portfelja, nelojalno konkurenco med bankami, pehanje za komitenti za vsako ceno, ampak predvsem za utrjevanje bilance bank, ohranjanje tržnih deležev in globalno prestrukturiranje bank ob zelo umirjeni rasti tvegane tehtane aktive – vsaj še nekaj časa, se po mojem mnenju nova kriza lahko spet pojavi. Pravzaprav, če smem zapisati svoje skromno mnenje, je že po tihem tu.