Radikalni islam ni nikakršen upor zatiranih, kot trdi večji del levice, ampak religijska ideologija za to, kako uničiti temelje demokracije in vse podrediti Koranu. Ta islam ne zavrača temne strani Zahoda, marveč njeno svetlo stran: človekove pravice, posebej versko in idejno svobodo, in emancipacijo posameznika, posebej ženske. Organizacija islamskega sodelovanja (57 držav) je spisala kar osem deklaracij »islamskih človekovih pravic«. Te ne temeljijo na človekovem dostojanstvu kakor v Splošni deklaraciji človekovih pravic, marveč na šeriatu, viru islamske zakonodaje. Člen 24 Kairske deklaracije je jasen: »Vse pravice in svoboščine, zajamčene v tej deklaraciji, so podrejene islamskemu šeriatu.«
Za velik del levice so muslimani nadomestek za proletariat, s katerim je legitimirala svojo oblast. A ne le muslimani! »Kaj se je na koncu koncev zgodilo, ko je proletariat prenehal funkcionirati kot motor zgodovine? Stroj je še vedno mogoče ohranjati v teku, in to tako, da zamenjate 'delavce' z 'ženskami' ali s študenti, kmeti, črnci in – morda – geji ali katerokoli skupino, ki ima dobre razloge, da ni zadovoljna z razmerjem sil in oblasti« (Tony Judt, Misliti 20. stoletje).
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24