Milan Kučan ni izkoristil priložnosti, da bi v zgodovini ostal zapisan kot predsednik, ki se je znal umakniti sam, in to tedaj, ko ga je večina Slovencev še imela za svojega predsednika. Bolje bi bilo, če bi se umaknil leta 2002, ko mu je potekel drugi oziroma tretji mandat. Če bi se umaknil, bi bila Slovenija danes verjetno drugačna. Bolj internacionalizirana. Več bi bilo investicij. Prožnejša, hitrejša, okretnejša. In politično manj razdeljena, nestrpna, bolj normalna. Leta 2009 njen BDP ne bi upadel za 8,1 odstotka in tudi v zadnjem četrtletju 2011 ne za 2,8 odstotka. Če bi se Milan Kučan pravočasno umaknil, bi bil veliko bolj cenjen. Ne bi si nakopal nasprotnikov, ki jih danes, ko jih sreča na ulici, niti pozdravi ne več. Bil bi simpatični stric. Ne, oblast in moč sta bili pomembnejši, njuna erotika je bila preveč opojna. Milan Kučan je pozabil, da ni Vaclav Havel, oporečnik. Milan Kučan je bil komunistični predsednik, eden od tistih, ki so Slovenijo spretno izvili iz jugoslovanskega klobčiča. In zato je imel politični kapital. Hvala mu. Danes pa nima niti političnega in ne finančnega oziroma vpliva nanj. Tudi foruma ne več. Direktorji so spoznali, da imajo kupce, ki bodo večno razdeljeni med leve in desne. Gospod predsednik Kučan, je vse to res bilo potrebno?
Finance