Izjava dneva

Okrogloglavec gre v arest. Tistih štirih let, ki so jih obesili Raščanu, pa sem bila vseeno vesela.

Deli na:
Okrogloglavec gre v arest. Tistih štirih let, ki so jih obesili Raščanu, pa sem bila vseeno vesela.

Foto: Šimen Zupančič

Bernarda Jeklin, nekdanja urednica Jane

To je žalostno zadoščenje brez haska, ker je pogorišče Dela Revij, kjer sem pustila dolgo vrsto najlepših let svojega življenja, že dolgo opuščena, zbita, pozabljena, nikogaršnja dežela. In štiri leta aresta za uničevalca in tatu tega nekoč izjemno vitalnega in uspešnega, največjega slovenskega revijalnega podjetja, nekega pridaniča Raščana iz Prekmurja, so žalostno, bledo in docela nepomembno nadomestilo za škodo, ki jo je naredil ne le kupu slovenskih uspešnih nekdanjih pa tudi preživelih medijev, ampak tudi dolgi vrsti njihovih ustvarjalcev.

O tem je bilo tudi v Zarji zadnje čase napisanega veliko in vsi vse vemo. In zdaj je Raščan z nami tako prekleto prijazen, da se nas je usmilil in gre za nekaj časa za rešetke brez rešetk. Takole so o tem napisali v naslov članka pri Dnevniku: »Raščan pripravljen iti za štiri leta v zapor.« Res lepo od njega.

Treba pa je povedati še nekaj, kar ne zadeva krivca in končno tudi obsojenca, ampak žal tudi tedanje slovenske novinarje, urednike, novinarska združenja in na čelu te klavrne povorke seveda ministrstvo za kulturo. To naj bi bilo nekakšen mentor in obenem pes čuvaj tedanje časopisne ponudbe Slovencem.

Bili so namreč zdaj že daljni časi, ko so časopisi in druga medijska ponudba veljali še za nekaj koristnega, potrebnega in pomoči vrednega; pa spoštovanega. Nekaj, kar velja obvarovati vsega uničujočega, po drugi strani pa vzpodbujati. Tudi beseda solidarno je bila še precej v obtoku.

Pri propadu Dela Revij se je prvič zalomilo. Usodno zalomilo. Ko nas je Raščan trgal pri živem telesu, smo čakalina vihar podpore, solidarnostnih izjav, vzpodbudnih člankov in oddaj; ogorčenja kolegov počez. Nič od tega nismo dočakali. V Sloveniji je tedaj dolge mesece vladala nenadejana, zlovešča tišina, zadrt molk. Ministrstvo za kulturo, ki bi bilo moralo seveda poskočiti prvo, si je vrtalo po nosu in zrlo skozi okno, metoda, ki je zdaj tam že nekaj običajnega. Kolegi pa …

Sprva sploh nisem razumela, kaj se dogaja, saj je Raščanovo lomastenje pomenilo prvi takšen dogodek na slovenskem medijskem prizorišču. Če se je z nami zgodilo kaj, kar je bilo pač samo po sebi novica, ki jo je bilo po naravi stvari treba objaviti, so to kolegi sicer storili, toda brez senčice empatije, morda celo podpore. Kot da smo z drugega planeta in ne kolegi. Šele dolgo potem sem, benigni otroški optimist, doumela, da so nam potihoma privoščili. Predobro nam je šlo. To je bilo to.

Tako je bilo krčevito in osamljeno umiranje Dela Revij tudi zame osebno zelo boleča, pa obenem koristna življenjska lekcija novega življenjskega stila, novih pravil igre, nove morale, ki je naglo prihajala tudi na naš slovenski prvi peron. Danes sem, tako kot vsi okoli mene, seveda že stara popotniška mačka v krasno prihodnost in nič več me ne more presenetiti.

Tistih štirih let, ki so jih pravkar obesili Raščanu – in ne bo mu hudega, ker so se gospodje na sodišču, kot rečeno, pomenili izjemno prijazno in uvidevno in bo Raščan prestajal kazen tudi na odprtem oddelku, ki skoraj ni več arest – pa sem bila vseeno vesela. Ničesar ni moglo spremeniti, ničesar zadržati, ničesar omiliti, ampak pobožalo me je pa le. Zelo od daleč, komaj slišno, komaj občuteno, ampak jebiga. Prileglo se je.

ODKRITO.SI