Potem ko sem se udeležil novinarske konference pri predsedniku vlade v zvezi z drugim tirom in s tem povzročil nekakšen incident, sem nekaj minut po tem na ulici srečal Kučana. Že na daleč sva se videla, vendar se me je skušal izogniti in se je vrtel s telefonom na ušesu v krogih, kot da me ne vidi. Zavpil sem mu, Milan, zakaj se skrivaš? V tretje se je le premaknil in pogledal proti meni. Vprašal sem, a zdaj se pa z drugim tirom ukvarjaš? Ne, ne, s tem nimam nič, je odvrnil.
On je slovenski Nietzsche, zanikovalec vsega, kar se njegovih interesov tiče. Poznava se še iz let od 1963 do 1965, ko smo imeli na ljubljanski ekonomski fakulteti neko »revolucijo«. Najprej smo študentje zahtevali študijsko reformo, potem smo razpravljali o socialni enakosti študentov, tudi o demokraciji ter v tem okviru o vlogi intelektualcev v naši družbi.
Ta del zgodovine je žal povsem pozabljen, čeprav je bil pomemben, sodeloval je tudi Jože Pučnik. Kučan je bil tedaj na univerzitetnem partijskem komiteju, poleg Gojka Staniča, Mitje Rotovnika in Janeza Kocijančiča. Ta četverica je »držala štango« pri ukinjanju kritične revije Perspektive. Dejansko so revijo tudi likvidirali. Vem, da je Kučan osebno onemogočil naš nastop na eni od univerzitetnih konferenc, kjer smo hoteli nastopiti posamezni študentje z ekonomske fakultete. Kučan je znan kot vizionar, hkrati vse zavira. Po drugih spleza na površje, to mu gre odlično.
INTERVJU V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24