Janković in Cerar s Trumpom nista neposredno primerljiva, saj je Trump zmagal kljub nasprotovanju politične elite in "mainstream" medijev, Cerar in Janković pa prav s podporo pomembnega dela politične elite in dominantnih medijev. Poleg tega Trump ni ustanavljal stranke nekaj tednov pred volitvami, ampak je najprej zmagal na znotrajstrankarskih volitvah republikancev.
Naše socio-kulturno okolje je preveč različno od ameriškega, da bi na volitvah lahko zmagala podalpska verzija Trumpa. Ni pa izključeno, da se ne bo pojavila kakšna druga politična alternativa, ki bi poskušala nagovoriti tiho večino. Razkorak med mnenjem ljudi in politiko vladajoče elite glede ključnih družbenih vprašanj, kot je na primer vprašanje reševanja migrantske krize ali način reševanja bančnega sistema, še nikoli v zadnjih letih ni bil tako velik, kot je sedaj.
Medijskega prostora pa zaradi razširjenosti novih komunikacijske omrežij, kot sta Twitter ali Facebook, ni mogoče več tako zapirati kot nekoč. Če vzamemo primer predsednika največje opozicijske stranke pri nas, lahko ugotovimo, da ima Janša v tem trenutku več sledilcev na Twitterju, kot pa je naklada Dela, Večera ali pa Dnevnika.
Očitno se nevarnosti neposrednega nagovarjanja ljudi zaradi razširjenosti rabe interneta boji tudi vladajoča politična elita pri nas, sicer minister za kulturo ne bi predlagal nekaj tako neumnega, kot je dodatna obdavčitev interneta, s katero želi zbrati denar za financiranje "deficitarnih" medijskih vsebin po okusu vlade.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA