Nedvomno sta Janez Janša osebno in stranka SDS kot celota doživela mnogo krivic. V svojem odgovoru je Janez Janša politične somišljenike, ki opozarjamo na potrebo po dopolnitvi strategije in taktike, izenačil s tistimi, ki so krivice prizadejali. Ta logika pomeni, da se delimo le še na tihe podpornike in politične (in osebne?) nasprotnike.
Zaradi te logike ni ustvarjalnega dialoga med somišljeniki ampak monolog, ki je namenjen zvestim in tihim ter blatenju “izdajalcev” in “podtaknjencev”, ki se z izrečenim ne strinjajo. V čem je to drugače od partijskega enoumja, ki je vodilo tudi izključevalnost pred in po zadnjih volitvah? Graditi večinsko podporo na logiki ustrahovanja, z diskreditacijo in užaljenostjo, pa se meni zdi nesprejemljivo in nedemokratično.