Potem se je zgodilo, da je nekdo med pacienti prepoznal svojega soseda in bil je vrag. Naenkrat je vedela vsa vas, prej pa nihče. Pacienta se je prijela stigma za vse življenje. Teh napak nočemo delati, zato smo precej strogi glede dostopa. Po drugi strani pa smo tudi odprti, smo ena redkih bolnišnic, ki nima niti ograje, ostala je samo še spominska stena. Imamo pa zato včasih problem, ker smo blizu avtoceste in pridejo ljudje z avtomobili na parkirišče, si prerazporedijo mamila in gredo naprej. Zato smo zdaj postavili zapornico. Najeli smo tudi detektiva, ki je hodil preverjat, kaj se dogaja. Med čiščenjem v grmovju ob avtocesti smo našli injekcijske igle. Če nimaš ograje, imaš lahko vseeno druge stroške ... Začnejo se dogajati druge stvari. Te klinike se nihče več ne boji. V tisku je morda več srednjeveškega pridiha do duševnih bolnišnic, a ob nedeljah se ljudje tu pri nas sprehajajo, se rolkajo, z vozički z otroki hodijo prebivalci Fužin, ne čutijo več strahu. S tem ni nič narobe, celo ponosni smo na to. To kaže, da nismo več tak bavbav.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
